jezik (lingua), 1. anatomija:s sluznico prevlečen mišični organ na dnu ustne votline, ima pomembno vlogo pri žvečenju, požiranju in oblikovanju glasov. Številni živčni končiči (okušalne brbončice, receptorji za pritisk in bolečino) so namenjeni okušanju hrane in vzburjenju prebavnih žlez. Na korenu jezika so limfni folikli (jezikova tonzila), ki so del limfnega žrelnega obroča (mandlji). Videz jezika opozarja na bolezensko stanje organizma; npr. izsušen jezik pri dehidraciji, belo obložen jezik (jezične obloge) pri boleznih prebavil, malinast jezik pri škrlatinki.
Sorodna gesla: čutila | jezične obloge | malinast jezik | mandlji | podjezičnica | sublingvalen2. jezikoslovje:sistem dogovorjenih znakov za sporazumevanje (tudi pri živalih, npr. jezik čebel); kot sistem znakov ga je mogoče konstruirati za stroje, ki obdelujejo podatke (programski jezik). Vsi jezikovni znaki so simboli, ki imajo z dogovorom pripisan pomen (fonemi imajo pomenskorazlikovalno vlogo). Vsak posamezen jezik je izraz določenih možnosti človeških miselnih oblik, ki jim je mogoče slediti samo v okviru jezikovnih pravil, ki jih preučuje jezikoslovje. Zaradi organsko razvite in delno intuitivne strukture jezika je razumljivo, da se pomenska področja razl. jezikov v redkih primerih natančno prekrivajo (semaziologija, problem avtomatskega prevajanja). Večpomenski jezikovni znak dobi šele v povezavi z drugimi (v kontekstu) enoznačen pomen. Vsak naravni jezik (slovenski, nemški, japonski itd.) se deli glede na družbeno vlogo, pokrajinsko in generacijsko pripadnost, interes oz. poklic ipd. udeležencev sporazumevanja ter vrsto prenosnika na zvrsti (socialna, funkcijska, prenosniška). Jeziki so nastali skozi zgodovino in se spreminjajo s svojim nosilcem, jezikovno skupnostjo; podvrženi so socialnim, etničnim in političnim vplivom (spreminjanje jezika). Jezikovni razvoj pri otroku: na splošno velja, da začne otrok pri šestih mesecih razlikovati med glasovi oz. besedami, jih uporabljati in prepoznavati njihov pomen; pri šestih letih obsega otrokovo besedišče 2000–3000 besed, običajno obvlada tudi nekaj slovnice, ki jo pri govorjenju uporablja (govorne motnje, afazija). Nevrofiziološko temelji človekova jezikovna sposobnost na dejstvu, da se v levem čelnem in senčnem režnju možganov (pri desničarjih) razvijejo območja (jezikovni centri), v katerih se obdelujejo akustični impulzi. Jezikovni razvoj je tesno povezan z razvojem mišljenja in dela. Na splošno se jeziki po svetu zaradi bistvenih ujemanj v glasovju, besedišču in slovnici povezujejo v jezikovne družine, vendar delitve niso enotne; jezikovne družine se delijo na skupine in podskupine; namesto jezikovne družine se pogosto uporablja poimenovanje jezikovno deblo; nadaljnja delitev v jezikovno vejo (tudi jezikovna skupina): gre za geografske enote pogosto nesorodnih jezikov. Genetska povezanost jezikov ene družine je v nekaterih primerih jasna, posebej pri indoevropskih jezikih, katerih razvoj je bogato dokumentiran v književnosti sanskrta, stare grščine in latinščine ter modernih evropskih jezikov. V drugih primerih so zgodovinske stopnje le malo znane, tako da je veliko jezikov na podlagi skupnega tipa združeno v eno veliko skupino. Če sledimo geografski delitvi jezikov po svetu, je mogoče najprej na S evrazijske celine razlikovati med indoevropskimi in uralsko-altajskimi jeziki s turškimi jeziki, mongolsko in tunguško skupino (pri posameznih predstavitvah sta uralska in altajska družina ločeni); sem spadajo še paleoazijske in dravidske jezikovne družine ter posamezni jeziki: 1. indoevropska jezikovna družina: germanski jeziki: islandski, norveški, danski, švedski, nemški, nizozemski, flamski, frizijski, angleški, gotski jezik, jidiš; romanski jeziki: portugalski, španski, katalonski, provansalski, francoski, sardinski, italijanski, retoromanski, romunski jezik; italski jeziki; keltski jeziki; grški jezik; albanski jezik; baltski jeziki; slovanski jeziki: srbski, hrvaški, črnogorski, bosenski, slovenski, makedonski, bolgarski, češki, slovaški, poljski, lužiškosrbski, ruski, beloruski, ukrajinski jezik; hetitski jezik; toharska jezika; armenski jezik; iranski jezik; indoarijski jeziki v Indiji, Pakistanu, Bangladešu, Nepalu itd.; 2. uralsko-altajska jezikovna družina: samojedski jeziki; ugrofinski jeziki; turški jeziki: turški, uzbeški, azerbajdžanski, kazaški, ujgurski, tatarski, baškirski, čuvaški, turkmenski, altajski, kirgiški, jakutski, kumiški, karakalpaški, gagavški, tuvinski, karačajevsko-balkarski, hakaški, nogajski jezik; mongolski jeziki: mongolski, burjatski, kalmiški, ojratski jezik; tunguški jeziki: evenški, evenski (lamutski), nanajski jezik; 3. paleoazijska jezikovna družina: jukagirski, čukško-kamčadalski, giljaški jezik; 4. dravidska jezikovna družina: teluški, tamilski, kanareški, malajalski jezik; 5. posamezni jeziki: korejski jezik; japonski jezik; ainujski jezik. Na J evrazijske celine najdemo vrsto danes izumrlih jezikov, a znanih iz antike: iberski, ligurski, eteokretski (»pravi kretski«), eteociprski (»pravi ciprski«). Od drugih izginulih jezikov z J Evrazije je najbolj znan etruščanski jezik. Danes še govorjeni jeziki tega območja so baskovski, ki ni uvrščen v nobeno jezikovno družino, in kavkaški jeziki. Na J se pridružuje hamitsko-semitska jezikovna družina; deli se na več skupin, mdr. na semitsko, berbersko (s. Afrika), kušitsko (v. Afrika) – berberski in kušitski jezik sta pojmovana tudi kot hamitski jezik, sicer pa so glavni hamitski jeziki havški, somalski, tuareški, – in egiptovsko jezikovno skupino. Južneje od hamitsko-semitske jezikovne družine se govorijo pravi afriški jeziki; večinoma imajo le malo skupnih značilnosti. Največjo skupino predstavljajo bantujski jeziki z več kot 200 posameznimi jeziki, kojsanski in bušmanski jeziki. Druge skupine so ponilski, nilsko-kongovski, kanurijski, vadajski, nubski, šarijski, ubangijski, nigerski, kamerunski, togoški, voltski, mandejski, krujski, kvajski, benuejsko-kongovski in zahodnoatlantski jeziki. Na ameriški celini se govorijo indijanski jeziki (ok. 1000 posameznih jezikov; ameriški jeziki), na S je inuitsko-aleutska jezikovna družina; k indijanskim jezikom spadajo mdr. atapaški, sjujski, algonkinski, irokeški, uto-azteški, maskokijski, majevski, karibski, aravaški, čibški, tupijsko-gvaranijski, kečvanski, žejski, čonski jezik; v okviru družine indijanskih jezikov ločimo tudi regionalne skupine (Severna Amerika, Mehika in Srednja Amerika, Južna Amerika, Antili). Avstralska jezikovna družina obsega jezike v jv. Aziji, na avstralskem in oceanskem območju; sem spadajo: 1. avstroazijski jeziki: monsko-kmerski jeziki (kamboški, palaunški, talajski, khasijski, nikobarski); mundski jeziki; 2. avstronezijski jeziki (razširjeni na območju od Madagaskarja na Z prek Filipinov, Tajvana, Polinezije in Melanezije do Havajev na V): indonezijski jeziki: javanski, balijski, sundajski, malajski, bataški, makasarski, gorontalski, dajaški, madurski, malgaški jezik, visajski, tagaloški, iloški jezik; 3. avstralski jeziki (jeziki prvotnih prebivalcev Avstralije), ki še niso povsem raziskani; na Novi Gvineji in sosednjih otokih se govorijo papuanski jeziki, ki so tudi malo raziskani (ocenjujejo, da gre za ok. 700 jezikov na Papui-Novi Gvineji). Obstaja še kitajsko-tibetanska jezikovna družina z dvema skupinama: tibetansko-burmanski jeziki (tibetanski, burmanski jezik) in kitajsko-tajski jeziki (kitajski, tajski, laoški, vietnamski jezik). Poleg tega se v jv. azijsko-avstralskem prostoru kot sporazumevalni jeziki uporabljajo tudi t. i. mešani jeziki z le nekaj slovnice (pidžinska angleščina). Kot možnost sporazumevanja med vsemi narodi sveta pa je poljski zdravnik L. L. Zamenhof 1887 ustvaril umetni jezik esperanto.
Sorodna gesla: duh | Peirce, Charles Sanders | Saussure, Ferdinand de4. pravo:jezik, v katerem teče kazenski postopek; v Republiki Sloveniji je to slovenski jezik, če pa je pri sodišču v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti, pa lahko tudi v jeziku teh narodnih skupnosti. Stranke, priče in drugi udeleženci v postopku imajo pravico uporabljati svoj jezik, sodišče pa mora zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oz. drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. Oseba, ki ji je vzeta prostost, lahko tudi pisne vloge oddaja v svojem jeziku, enako pa tudi od sodišča prejema pisanja s prevodom v jezik, ki ga uporablja v postopku.
Dostopnost