vagantsko pesništvo, posvetno pesništvo potujočih šolnikov (študentov, klerikov) v srednjem veku, navadno v latinskem, a tudi v jeziku piscev. Razširjeno predvsem v Nemčiji (Arhipoeta, Carmina burana), Franciji (F. Villon), Angliji; tamkajšnji Pesemski rokopisi iz Cambridgea je najstarejša zbirka vagantskega pesništva (ok. 1045). Odlikujejo ga privlačni opisi doživljajev in poljudnost. Parodistične poteze so značilne za pesmi, naperjene proti kleru in nezdravim političnim razmeram. – Moderna različica vagantskega pesništva je nastala pod vplivom socialne in politične stiske 20. let: moderna potepuška književnost, njeni vzorniki J. London, B. Traven, filmski lik potepuha Ch. Chaplina.
Dostopnost