ikebana [japonsko ikeru, ‘postaviti, urejati zeleno rastlinje’, ikiru, ‘živeti, priti do prave podobe’, ikasu, ‘uveljaviti, pomagati do prave oblike, pravi pogled na življenje’, hana, v sestavljankah -bana, ‘cvetica’], likovna umetnost, nastala na Japonskem, ki uporablja večinoma rastlinski material. Izvira iz obreda kuge (darovanje cvetja Budi, privzeto v 6. st. z budizmom iz Kitajske) in iz obreda sakaki (darovanje zimzelenega rastlinja v kultu šinto). Druga poprejšnja oblika ikebane je micugusoku – tri aranžmajske prvine: vaza s cvetjem, svečnik v obliki žerjava na želvi, posoda s kadilom – kar je bilo postavljeno pred podobo Bude, v 13./14. st. pa je ikebana, postavljena v zasebnih prostorih, izražala razvoj od darovanega cvetja božanstvu do nastanka posebne umetnosti urejanja cvetja in drugega rastlinja. Tako se je razvila prva oblika ikebane, rika (‘stoječe cvetje’); sestavlja jo sedem ali devet prvin (zeleno rastlinje-veje, cvetje, listi), dviga se iz vitke posode (»noge«) in tako ponazarja usklajenost s pokrajino. Pod vplivom zen budizma (15.–17. st.) je dobil slog rike novo obliko; v istem obdobju se je pojavila drama no, čajni obred, nastala so velika arhitekturna dela in japonski vrtovi. Novi slog se imenuje seika ali šoka (‘urediti živo cvetje’); uveljavil je tri glavne smeri in skušal prikazati bistvo kozmične harmonije. 15.–16. st. se je pod vplivom čabana (‘cvetje za čajni obred’) začelo oblikovati svobodnejše in lahkotnejše urejanje cvetja, razvilo pa se je iz sloga nageirebana ali heika (‘ureditev cvetja v posodi’). Tradicionalna ikebana je bila živa še v 19. st., vendar je ob koncu tega stoletja nastal nov način umetniškega urejanja cvetja, ki ga je začel U. Ohara; ustanovil je šolo ohara, nov slog ikebane pa imenoval moribana. Želel je predstaviti resnično podobo narave z aranžiranim cvetjem v nizkih, plitvih in ovalnih posodah. Pomembna načela moribane so: asimetričnost, poudarek minljivosti stvarstva, spreminjanje letnih časov, razgibanost v prostoru med osnovnimi elementi. – Cilj ikebane ni samo umetnost cvetličnih aranžmajev, ampak tudi keiko – kar pomeni dolgoletne izkušnje pri tem delu. Z živimi rastlinami moramo delati pravilno, uporabljati zapletene tehnike in opazovati naravo – tako lahko umetnik spozna kado (‘cvetlično pot’), ki ga vodi do harmonije med človekom in naravo. – Ikebana je danes razširjena po vsem svetu, številne so japonske šole (ikenobo, sogecurju, ohararju, adačirju, sagagorju idr.), predstavništva imajo tudi v tujini.
Dostopnost