mejne koncentracije, največje dovoljenje vrednosti koncentracije škodljivih snovi v zraku, ki so še dopustne in ne povzročajo trajnih poškodb prebivalstva. Merijo jih na delovnih mestih, izpostavljenih škodljivim vplivom kemikalij, v prometnih središčih in okolici industrijskih objektov, ki bi s svojo dejavnostjo lahko ogrožali okolico. Mejne koncentracije so določene za več kot 400 snovi. Izražene so v ppm ali mikrogramih na kubični meter. – V Sloveniji velja uredba o mejnih in kritičnih imisijskih vrednostih snovi v zraku; po tej je npr. urna mejna imisijska vrednost koncentracije za ozon 150 µg/m3, za žveplov dioksid 350 µg/m3, za dim in inhalabilne delce pa 200 µg/m3. Kritične imisijske vrednosti so enake dvakratni številčni vrednosti mejnih vrednosti za posamezno snov.
Dostopnost