Wettinci [vetínci], nemška vladarska družina, ki jo lahko zasledimo že v karolinški dobi; ime s konca 11. st. po gradu Wettin. Jedro posestva je bilo v območju Harza in Hosgaua (med rekami Saale, Salza in Eine). 1089 je Wettinec Henrik II. Eilenburški dobil mejno grofijo Meißen, po njegovi smrti je pripadla sorodniku Konradu I. Wettinškemu (†1156), začetniku rodbine. 1247/64 so Wettinci pridobili turinško deželno grofijo. 1423 jim je bila podeljena vojvodina Saška in s tem v zvezi čast volilnih knezov. 1485 delitev njihovega posestva na starejšo vejo Ernestincev (saška vojvodina, srednja in južna Turingija, pretežni del Osterlanda, Vogtland in frankovsko območje) in mlajšo vejo Albertincev (mejna grofija Meißen, manjši deli Osterlanda in s. Turingija). Ernestinci so imeli, skupaj z deželnim grofom Filipom Hessenskim, vodilno mesto v nemškem protestantizmu. Po šmalkadenski vojni so naslov volilnih knezov in volilno kneževino (vojvodina Saška) odstopili Albertincem. Po številnih delitvah dediščine se je v 16./17. st. oblast razdelila na več manjših ozemelj. Po prestopu v katolicizem so Albertinci zasedli tudi poljski prestol (1697–1763); 1806 saški kralji. 1815 so s. del njihovega ozemlja dobili Prusi. Novembra 1918 so v Nemčiji odstavili vse Wettince.
Dostopnost