sociologija, znanost o družbi; sociološke šole se po teoretičnih izhodiščih in zahtevah, ki si jih postavljajo, v temeljih razlikujejo: ene poudarjajo empirično raziskovanje družbenih pojavov, druge si za cilj zastavljajo historično in kritično teorijo družbe; oboje preučujejo konkretne družbene pojave v luči splošnih podmen ali celostne teorije o družbi. Sociologijo je v 18. st. omogočilo razsvetljensko razumevanje zgodovine kot procesa, ki določa človekovo življenje, hkrati pa ga človek sam oblikuje; zanimanje se je usmerilo k razvojni povezanosti družbe (A. Ferguson, G. B. Vico, M. J. A. N. de C. Condorcet). Hkrati so se zavedli – v nasprotju s tradicionalno politično teorijo – celostne povezanosti družbenega razvoja (podružbljenje kot totalni proces, ki zajema vse družbe). – Prve teorije, ki pojasnjujejo meščansko družbo, so razl. teorije o (družbeni) pogodbi, zasnovane na naravnem pravu (Th. Hobbes, J. Locke). Družbo razumejo kot določeno z družbenimi »naravnimi zakoni«, pri čemer so družbeno »delo«, človekovo spoprijemanje z naravo in njeno obvladovanje postavljeni v središče družbenih procesov. Z industrijsko revolucijo vedno bolj prihaja v zavest možnost ustvarjanja družbe. Družbo razumejo kot organizirano in kot nekaj, kar je mogoče organizirati, deloma s praktičnim delovanjem na temelju teorije družbe (C.-H. de Saint-Simon), deloma v procesu družbenega razvoja (K. Marx; historični materializem; razredni boj). Ob teh historično usmerjenih načelih razvije A. Comte (avtor izraza sociologija) statično usmerjeno teorijo o zgodovini kot sosledju razvojnih stopenj družbe: sociologija je kot »socialna fizika« na vrhu hierarhične lestvice znanosti; s tem postavi temelj za sociologijo kot izkustveno znanost, znanost o socialnem ravnanju in funkcionalistično razlago družbe (funkcionalizem), s čimer so v sociologijo vpeljani »pozitivizem«, »sistemsko ravnovesje« in »družbena harmonija«, ki so še zdaj bistvena značilnost nekaterih socioloških šol. Za sociologijo 20. st. sta značilni dve temeljni usmeritvi: historična in funkcionalistično-pozitivistična. Historične teorije družbe so se ukvarjale zlasti s povezavo med oblikami gospostva in zgodovinskim razvojem, predvsem z razmahom meščansko-kapitalistične družbe (M. Weber). Splošni nauki o socialnem ravnanju so se razvijali pod močnim vplivom T. Parsonsa, R. K. Mertona idr., ki so sledili M. Webru, É. Durkheimu, V. Paretu. Sredi 20. st. se je v sociologiji začelo socialnopsihološko raziskovanje vedenja majhnih skupin (G. C. Homans), za njim pa še drugi postopki, ki so z empiričnim raziskovanjem spodbijali temeljna načela pozitivizma, poudarjali kvalitativne plati raziskovanja nasproti kvantitativni in vpletenost sociologa v predmet raziskovanja (npr. simbolni interakcionizem, fenomenološka in hermenevtična sociologija). Kritično ost sociologije so razvijale teorije, izhajajoče iz marksizma, zlasti kritična teorija družbe (M. Horkheimer, Th. W. Adorno, H. Marcuse, J. Habermas idr.). Sicer je sociologija poleg teoretičnih izhodišč za razlago socialnih odnosov, utrjenih (institucionaliziranih) socialnih sistemov in struktur, funkcijskih razmer in sprememb socialnih tvorb, kot so družina, skupine, skupnosti itd., vplivov pravil in vrednostnih predstav na vedenje razvila obsežen metodološki instrumentarij za preučevanje konkretnih družbenih povezav (empirično socialno raziskovanje, sociografija, sociometrija, raziskovanje javnega mnenja); izsledki teh disciplin so zelo uporabni, brez njih se politično, administrativno, gospodarsko delovanje ne zdi več mogoče. Na Slovenskem se je sociologija najprej pojavila kot učni predmet, povezan s srednješolskim in univerzitetnim poukom prava, ekonomike, teologije in filozofije. Po usmeritvi je bil to katoliški družbeni nauk (A. Ušeničnik, A. Gosar). Po 1945 je bila sociologija sprva razumljena kot aplikacija splošnih načel t. i. »dialektičnega materializma« na družbo (B. Ziherl). Kot samostojna študijska smer se je najprej uveljavila na ljubljanski Filozofski fakulteti, nato pa še na visoki šoli za politične vede, iz katere se je pozneje razvila sedanja Fakulteta za družbene vede. Glavno središče empiričnega raziskovanja v slovenski sociologiji je Inštitut za sociologijo Univerze v Ljubljani. V slovenski empirični sociologiji prevladuje funkcionalistična usmeritev.
Dostopnost