vzmetenje, 1. fizika:način vpenjanja oz. spajanja; telesa niso speta togo, ampak jih prožno veže sistem vzmeti. Z vzmetenjem spremenimo način prenosa tresljajev z enega telesa na drugo: hitri udarci ali sunki enega telesa povzročijo blago, a dolgotrajnejše nihanje drugega telesa. Pogosto poleg vzmetenja uporabijo še dušenje, ki skrajša čas nihanja.
Sorodna gesla: dušenje | vzmet2. strojništvo:skupek strojnih elementov, s katerimi gibljivo povežemo telesa. Primer je vzmetenje železniških in cestnih vozil, ki prestreza udarce z vozišča in jih spremeni v nihanje vozila. Vzmetena pogonska in nepogonska kolesa so na vozilo pritrjena pravokotno na vozišče in se lahko premikajo le navpično; breme vozila se na osi kolesa prenaša prek vzmetnih elementov. Starejša vozila so bila obešena na listne vzmeti, pri novejših pa se uporabljajo vijačne. Pri vzmetenju posamičnih koles gibanje enega kolesa ni odvisno od drugega, npr. pri neodvisni obesi, nihalni premi, ročični osi z listnimi ali spiralnimi vzmetmi. Pri gumijastem vzmetenju so vzmetni elementi kosi mehke prožne gume ali gumijasti trakovi. Pri zračnem oz. pnevmatskem vzmetenju so elementi z zrakom napolnjeni valji (zapira jih bat) ali gumijaste zračne blazine, napolnjene z zrakom pri določenem tlaku. S spreminjanjem tlaka lahko spreminjamo lastnosti sistema. Takšno vzmetenje vsebujejo nekatera terenska in vojaška vozila; z njim se lahko prilagajajo razmeram na terenu. Guma in zrak sta sicer gibljiva, a dobro dušita nihanje in hkrati opravljata vlogo blažilnika sunkov (amortizerja). Pri hidropnevmatskem vzmetenju so zračne blazine med seboj povezane s tekočino, ki med blazinami izenačuje tlak. Udarec na prednje kolo povzroči tako tudi reakcijo zadnjega kolesa. Pri hidroelastičnem vzmetenju se prek tlačne tekočine izravnavajo sile med vzmetnimi elementi na desni in levi strani vozila. Pri vožnji v ovinek se zibanje duši, stranski nagib vozila pa se zmanjša.
Dostopnost