Kovačič, Lojze, slovenski pripovednik, *9.11.1928 Basel, †1.5.2004 Ljubljana; dramaturg Lutkovnega gledališča, mentor lutkovne vzgoje, svobodni književnik; izredni član SAZU (1997). Črtice, novele in romani s snovjo iz osebnega in družinskega življenja ter doživetega okolja, ki jo je najprej oblikoval kot socialni realist, pozneje pa skoznjo izražal duhovne in moralne eksistencialne razsežnosti. Upodobitev stisk malih ljudi v ciklu Ljubljanske razglednice (1953) deležna ideološke zavrnitve, zaradi Zlatega poročnika (1957) prepovedana revija Beseda. V romanu Deček in smrt (1968) je doživljanje tesnobe, smrti in absurda modernistično subjektivizirano, Sporočila v spanju (1972) so simbolično pomenljive sanjske podobe. K neorealističnemu verizmu se je vrnil v prikazu vojaškega življenja Resničnost (1972; 1973 Prešernova nagrada). Preseljevanje (1974), Pet fragmentov (1981), Basel (1989), Kristalni čas (1990) in Otroške stvari (2003) so v različnih slogih in tehnikah romansirani deli avobiografije. Ta v Prišlekih (1984–85) prerašča v kroniko obdobja, v Vzemljohodu (1993) pa jo preseva meditacija o ustvarjanju in smrti. Kovačič je pisal tudi za otroke (Zgodbe iz mesta Rič-Rač, 1962) in vodil pisateljske delavnice (Književna delavnica, 1991).
Dostopnost