angleška filozofija, nauki angleških, pa tudi škotskih in irskih mislecev imajo že od srednjega veka svoje mesto v tradiciji evropske filozofije; obenem pa ima ta filozofija svoj, zanjo značilen pečat. Kritika srednjeveškega mišljenja R. Bacona v visoki sholastiki je slonela na izkušnji in opazovanju narave (nadaljevanje pri Dunsu Scotusu). K prevladovanju sholastike je podobno prispeval tudi W. of Ockham (nominalizem). Še odločilnejša je bila zahteva F. Bacona po ločitvi vere od spoznanja. Približno v istem času so nastale tudi prve teorije o državi (Th. More, Th. Hobbes), ki so pomenile začetek plodne tradicije na tem področju. Hobbes je zavračal celotno spekulativno filozofijo in se pri tem skliceval zgolj na mehanicistično pojmovani svet izkušnje (v nasprotju s teorijo o naravni religioznosti E. Herberta in cambriške šole; R. Cudworth). Angleško razsvetljenstvo, zlasti dela J. Locka, I. Newtona in D. Huma, je močno vplivalo na razvoj filozofije po vsej Evropi. K razsvetljenstvu prištevamo še G. Berkeleyja, A. A. C. Shaftesburyja, A. Fergusona; škotska šola (F. Hutcheson, Th. Reid) je z njim le delno povezana. 19. st. je izhodišča 17. in 18. st. razvijalo naprej in pri tem upoštevalo dosežke naravoslovja, zlasti biologije (J. Bentham, J. St. Mill in H. Spencer); po drugi strani je bilo čutiti močan vpliv celinske filozofije, predvsem Kantove in nemškega idealizma (W. Hamilton, Th. Carlyle, oxfordska šola; F. H. Bradley, B. Bosanquet). Z idealističnimi tokovi so prekinile filozofske smeri 20. st., predvsem pragmatizem (F. C. S. Schiller), neorealizem (Samuel Alexander, G. E. Moore, G. Ryle in zlasti A. N. Whitehead ter B. Russell), matematična logika (katere nastavki izhajajo iz angleške filozofije prve polovice 19. st.), analitična filozofija (J. L. Austin, A. J. Ayer). V novejšem obdobju so prišli iz Anglije pomembni prispevki k filozofiji kulture in religije (A. J. Toynbee, Ch. Dawson) ter k razlagi velikih grških mislecev. Pod vplivom angleške filozofije se je od 18. st. razvijala tudi filozofija Severne Amerike, najprej na podlagi teologije in etike (J. Edwards, B. Franklin, transcendentalizem). Pod vplivom pozitivizma so se od druge polovice 19. st. tudi ameriški filozofi odrekli idealizmu, glavne filozofske smeri pa so postale personalizem (Josiah Royce, William E. Hocking), pragmatizem (W. James, J. Dewey), behaviorizem (J. B. Watson, B. F. Skinner), neorealizem (R. B. Perry, W. P. Montague), kritični realizem (A. Lovejoy). Neposredno pred drugo svetovno vojno in po njej je v ZDA predavalo tudi nekaj filozofov iz celinske Evrope; ti so močno oblikovali filozofijo po drugi polovici 60. let (kritična teorija); prav družboslovne vede v ZDA so skovale termin poststrukturalizem (strukturalizem), močna je tudi analitična filozofija (N. Chomsky).
Dostopnost