delavsko gibanje, večinoma organizirana prizadevanja delavcev od časa industrializacije za izboljšanje svojega ekonomskega, družbenega in političnega položaja. Gospodarska eksistenčna ogroženost, razlaščenost in politična brezpravnost so vodile k delavskemu gibanju v ožjem pomenu, ko so se uveljavile zavest o skupni usodi, volja do spremembe te usode ter vsebinske predstave o dosegljivih ciljih. – Prvi odzivi delavcev na stisko v obdobju zgodnje industrializacije (posebej v tehnično napredni angleški tekstilni industriji) so bili konservativni: uničevanje strojev, zahteve po vrnitvi k cehovskemu redu (ceh) in kmetijskim proizvajalnim oblikam. Z vse večjim spoznavanjem možnosti, ki se skrivajo v industrijskem napredku, sta se razvili misel o samoosvobajanju, ki se je usmerila v izbojevanje političnih pravic (delavske stranke), ter misel o samopomoči, ki se je usmerila v doseganje konkretnih koristi (sindikati).
Zgodovina Socializem (Komunistični manifest, 1848) je dal miselno ogrodje za politično delo in vero, potrebno za revolucionarno ravnanje; delavci so sami sebe razumeli kot revolucionarni razred (proletariat). Vsa ta politična prizadevanja so končno pripeljala do ustanovitve delavskih strank. – V Angliji so se politična prizadevanja začela v čartizmu 1838 z elementarnimi zahtevami. Od 1850 so se razvijali prvi sindikati. Sledila sta zbližanje s fabianizmom (1883) in ustanovitev angleške Laburistične stranke (1900). – V Nemčiji je po uničevanju strojev postopno sledilo ustanavljanje delavskih izobraževalnih, zadružnih in sindikalnih združenj, ki so bila vse bolj socialistično usmerjena. Nemško delavsko gibanje je bilo strogo disciplinirano in je po izbojevanju volilne pravice za delavce dajalo prednost parlamentarnemu boju. – Proletarski internacionalizem ter hiliastične (hiliazem) in revolucionarne ideje sta po drugi svetovni vojni nadomestila volja po povečanju vpliva delavstva na ekonomsko ureditev in njegovega deleža v družbenem proizvodu z demokratično organiziranim sodelovanjem v državi in vladi. – V slovenskih deželah so začetek delavskega gibanja od sredine 19. st. predstavljala društva rokodelskih pomočnikov, od 1868 pa delavska izobraževalna društva. Bila so razmeroma radikalna, nekatera tudi anarhistična, kot kaže »celovški proces« 1884; takrat so bile tudi prve stavke. Od 1889 je delavsko gibanje vodila Avstrijska socialnodemokratska stranka, na Slovenskem od 1896 organizirana kot Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od preloma 19. st. je bil to tretji najmočnejši politični tabor. Krepila ga je dobra sindikalna organiziranost; četrtino delavstva so vključevali krščanski socialisti, zelo malo liberalci. Po prvi svetovni vojni in oktobrski revoluciji se je marksistični del delavskega gibanja tudi v slovenskih deželah v novi jugoslovanski državi razcepil v večinske socialiste in komuniste (kmalu potisnjene v ilegalo); oboji skupaj so na volitvah za delavsko zbornico 1926 dobili 27.000 glasov, krščanski socialisti 16.000 in liberalnonacionalistični sindikat 8000. Od sredine 30. let je politika ljudske fronte bolj kot vprašanje mezd reševala širša družbena vprašanja; tako je med vojno delovala tudi jeseni 1942 obujena »Delavska enotnost«; ta je segala tudi v narodnostno mešana okolja Trsta in j. Koroške. Po drugi svetovni vojni je dobila monopol nad delavskim gibanjem komunistična partija in mu tudi postavljala meje, ne glede na formalno samoupravljanje in vključenost sindikatov v strukture oblasti v obliki predstavniških teles ter frontnega in pozneje delegatskega sistema. V obdobju tranzicije in slovenske osamosvojitve je bil obnovljen sindikalni pluralizem, delavsko gibanje pa se je izražalo tudi v klasičnih oblikah socialnega partnerstva, kolektivnih pogajanj, a tudi stavk.
Dostopnost