izomerija [grško, ‘delna enakost’],
1. kemija: molekule, ki so sestavljene iz enakega števila in vrste atomov (tj. imajo enako zbirno formulo), imajo različne kemične in fizikalne lastnosti; spojine so med seboj izomerne. Izomerijo pojasnjujemo z različno prostorsko razporeditvijo in vezavo (v verigo) atomov v molekuli. Pomembno vlogo ima v organski kemiji, sorazmerno večjo pri molekulah z večjim številom atomov. Pri beljakovinskih molekulah, sestavljenih iz ok. 20 razl. aminokislin, je lahko število izomer izjemno veliko. Razlikujemo med strukturno izomerijo (kemijska formula), stereoizomerijo (stereokemija), tavtomerijo in z optično aktivnostjo pogojeno izomerijo. Pojav je prvi opazil 1823 J. von Liebig.

Sorodna gesla: amilni alkohol | aminokisline | Berzelius, Jöns Jacob von | fumarna kislina | hidrokinon | izomere | izomerizacija | kemijske formule | ksilen | Liebig, Justus von | metapoložaj | nitrili | optična aktivnost | ortopoložaj | parapoložaj | pentan | stereokemija | sterično oviranje | substitucijska izomerija | tavtomerija | tereftalna kislina
2. fizika: jedrska izomerija.


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek