vulkanizacija, postopek za izdelovanje gume iz kavčuka (naravnega ali umetnega). Vulkanizacijo je 1839 (po naključju) odkril ameriški kemik Ch. Goodyear. Kavčuk je zmes dolgih makromolekul. V verigo je povezanih 2000–10000 molekul izoprena (s cis-razporeditvijo); makromolekule so v njem naključno razporejene in med sabo niso povezane. Z dodajanjem npr. žvepla se makromolekule na nekaterih mestih med seboj povežejo: dvojne vezi med atomi ogljika se razpro, mednje pa se vrinejo atomi žvepla in tako povežejo makromolekule v tridimenzionalno molekulsko zgradbo (zamreženje). Žveplove vezi nastajajo v vseh treh prostorskih smereh, tako da nastane prepletena mreža dolgih makromolekul; kolikor več žvepla dodajo, toliko več je povezav med njimi in tem trša je guma. Tako nastala guma (spada med elastomere) ima drugačne lastnosti kot kavčuk: raztegljiva (elastična) je na širokem temperaturnem območju, je odpornejša proti topilom, obrabi in staranju ter se težko trga. Namesto žvepla lahko za vulkanizacijo uporabijo selen, organske perokside, nitrospojine idr. Lahko poteka pod vplivom močnejšega sevanja (ultravijolično, katodno, jedrsko sevanje). Vroča vulkanizacija poteka pri temperaturi 100–150 °C in zvišanem tlaku, traja pa od nekaj minut do več ur. Reakcijo lahko pospešijo s pospeševalci vulkanizacije ali prilagodijo z dodatki, zaradi katerih je potrebna nižja temperatura za vulkanizacijo, pa tudi manjša količina žvepla. Za mehko gumo potrebujejo 1,5–10 % žvepla, za trdo gumo pa 15–30%. Z zaviralci vulkanizacije oz. retarderji za lažjo obdelavo v nekaterih primerih podaljšajo postopek. Hladna vulkanizacija se uporablja za izdelovanje tankih predmetov v plasteh (npr. za impregniranje tekstila); potopijo jih v raztopino kavčuka, sledi pa kopel v dižveplovem dikloridu, S2Cl2. Pri kontinuirani vulkanizaciji v profilirane palice ali cevi stiskajo oblikovano maso; ta pod vplivom grelnega telesa (vroč zrak, taljena kovina) vulkanizira ob izstopu iz brizgalnega stroja.
Dostopnost