Termania - Veliki splošni leksikon

Madžarska (Magyarország, uradno ime Magyar Köztársaság, Republika Madžarska), država v srednji Evropi, ki meji na Z na Avstrijo, na S na Slovaško, na SV na Ukrajino, na V na Romunijo, na J na Srbijo in Črno goro in Hrvaško in na JZ na Slovenijo.

časovni pas	srednjeevropski čas, poletni čas
površina	93.030 km2, S–J 300 km, V–Z 500 km
prebivalstvo	10,2 mln., 109 preb./km2, letna rast –0,3 %, življenjska doba 72 let
glavno mesto	Budimpešta, 1,8 mln. preb., 115–240 m nad morjem, na obeh bregovih Donave, med Velikim madžarskim nižavjem in Madžarskim sredogorjem
upravna razdelitev	19 županij in glavno mesto Budimpešta, ki ima upravno poseben status
članstvo v organizacijah	OZN (od 1955), Svet Evrope, OVSE, OECD, EU (od 2004), NATO
uradni jezik	madžarski; jeziki manjšin, tudi slovenske
denarna enota	forint (oznaka HUF)

Naravne razmere
Madžarska leži v Panonski nižini, ki je v bistvu široka ugreznjena kotlina med okoliškimi mladonagubanimi gorstvi (Alpe na Z, Karpati na S in V in Dinarsko gorovje na J), dvignjenimi med alpidsko orogenezo. V Panonski nižini se morski in rečni sedimenti menjavajo z do 50 m visoko plastjo puhlice, na kateri je nastala rodovitna črna prst. Ok. 80 % ozemlja zavzemajo ravnine, drugo so terciarna gričevja ali panonski osamelci, ki oblikujejo lok Madžarskega sredogorja na S države. Ta lok deli madžarsko ravnino na obsežnejšo Veliko madžarsko nižavje (Alföld) na V in na manjšo ravnino Kisalföld (Mali Alföld) na Z. Za obe je značilno izjemno ravno, ok. 100 m visoko površje, ki je v ravnicah ob velikih panonskih rekah pogosto poplavljeno in pokrito z gozdom, drugje pa je peščena stepna ravnina (pusta), ki je večinoma spremenjena v rodovitne obdelovalne površine. Med Bakonjskim gozdom na S in panonskim osamelcem Mecsek na J je med Dravo in Donavo gričevnata pokrajina z nižje ležečim Blatnim jezerom.
Podnebje je zaradi oddaljenosti od morja in obdanosti z gorovji izrazito celinsko. Poletja so dolga in vroča, s pogostimi sušami (povprečna julijska temperatura je ok. 22 °C), kar v ravnicah s puhlico ustvarja zelo dobre pogoje za poljedelstvo in živinorejo. Zime so mrzle, bogate s snegom (povprečna januarska temperatura je –1 °C). Letna količina padavin je 500–800 mm, padejo večinoma poleti. Njihova količina se proti V zmanjšuje. Listnati gozdovi so bili nekdaj bolj razširjeni, danes so gozdovi hrasta in belega gabra le še na višjih območjih na Z, kjer raste tudi kostanj. Proti V, kjer vse bolj prevladuje stepa, so se bukovi gozdovi ohranili le še v najvišjih legah. Ponekod najdemo tudi sredozemske rastline. Puszta Hortobágy je najlepše ohranjena prvotna stepa, del je je spremenjen v narodni park.

Prebivalstvo
97 % prebivalcev je Madžarov, ki spadajo v ugrofinsko jezikovno skupino. Nekdaj so živeli z. od Srednjega Urala, na današnje ozemlje so se preselili na prehodu iz 9. v 10. st. Manjšinsko prebivalstvo so Nemci, Slovaki, Hrvati, Slovenci (porabski Slovenci), Srbi, Romuni in Romi; posebej v Budimpešti še številne »nove manjšine« (npr. Vietnamci). Skoraj dve tretjini Madžarov živi v mestnih naseljih. Samo v mestni aglomeraciji Budimpešte živi petina vsega prebivalstva. V drugih regionalnih središčih živi precej manj ljudi (Debrecen, Miskolc, Szeged, Pécs in Győr). Mesta v Velikem madžarskem nižavju imajo podeželske značilnosti (večinoma enodružinske hiše, velik delež kmečkega prebivalstva), ohranila so jih kljub naraščanju števila prebivalcev, zaposlenega v industriji. Velik del prebivalstva Velikega madžarskega nižavja pa ne živi v samih mestih, ampak v okoliških naseljih, ki uradno spadajo pod mesto. Največja verska skupnost v državi so katoličani (62 %), ok. 24 % prebivalcev je protestantov, nekaj je še pravoslavnih in judov. Splošna šolska obveznost je od 6. do 16. leta starosti. Šolanje je mogoče nadaljevati na poklicnih delavskih ali srednjih šolah, ki se delijo na gimnazije in strokovne srednje šole. V državi imajo 19 univerz, med njimi 9 tehničnih univerz, in številne visoke šole.

Državna ureditev
Po ustavi, ki je bila 1989 temeljito spremenjena, je nekdanja socialistična ljudska republika Madžarska postala neodvisna demokratična država. Glavne pridobitve nove ustave, ki ureja prehod v parlamentarno demokracijo, so bile odprava vodilne vloge KP (Madžarska socialistična delavska stranka), uvedba večstrankarskega sistema in delitev oblasti. Prejšnji 20-članski predsedniški svet, ki je deloval kot kolektivno državno vodstvo, je nadomestil urad državnega predsednika. Tega izvoli parlament vsakih pet let. Najvišji zakonodajni organ je enodomni parlament (narodni zbor) s 386 poslanci. Izvolijo ga vsaka štiri leta po kombiniranem volilnem sistemu. Predsednika vlade izbere parlament.
Vojaško obveznost, ki je splošna, je od 1989 mogoče nadomestiti s civilnim služenjem vojaškega roka. Na vrhu tristopenjskega sodstva je vrhovno sodišče. Od 1990 imajo tudi ustavno sodišče.

Gospodarstvo
Glavni cilj gospodarske politike je zamenjava socialističnega planskega gospodarstva s tržnim. V nasprotju z večino vzhodnoevropskih držav se je ta prehod začel že z gospodarskimi reformami 1968, ko so v prej strogo centralnoplansko gospodarstvo uvedli številne prvine tržnega sistema: davčna reforma (1988), odprava centralnega planiranja (1989) in dopuščanje tujih naložb. Zdaj je glavna naloga privatizacija velikega dela državne lastnine. Pri tem ima zelo pomembno vlogo ok. 13 % (1994) zaposlenih v kmetijstvu, ki je bilo od 1948 kolektivizirano v več fazah. Vse do pred kratkim so kmetijske zadruge zajemale štiri petine kmetijskih površin, petino pa državna posestva. Precejšen del kmetijske proizvodnje so dajala zasebna kmetijska gospodarstva oz. zasebne stranske dejavnosti (predvsem prašičereja, pridelovanje sadja, zelenjave in vina). Za kmetijstvo je izrabljenih več kot 70 % skupne površine, prevladujejo orne površine. Gozdov je ok. 18 % skupne površine. Pridelujejo predvsem pšenico, koruzo, sončnice, sladkorno peso, krompir, ječmen, rž, oves, riž, zelenjavo (papriko, paradižnik in čebulo), sadje in na j. obronkih vzpetin vinsko trto. Pri živinoreji so pomembne predvsem intenzivne oblike (prašiči, ovce, govedo, konji in perutnina).
Rudnega bogastva ima Madžarska razmeroma malo. Tako uvaža več kot polovico energetskih surovin (v glavnem nafto in zemeljski plin), sama ima le rjavi premog (za termoelektrarne). Pomembne so njene zaloge boksita (predvsem v Madžarskem sredogorju), iz katerega pridobivajo aluminij. Nekaj ima še urana, svinca, črnega premoga, nafte, zemeljskega plina in soli.
Z naglo gradnjo goste železniške mreže od sredine 19. st. se je v številnih madžarskih mestih začela močna, zelo specializirana industrializacija, ki so jo po 1945 v okviru planskega gospodarstva še posebej pospeševali. Danes so vodilne industrijske panoge proizvodnja vozil, strojna in kemijska industrija. Pomembne so še železarska in jeklarska industrija, proizvodnja aluminija, živilska in tekstilna industrija. Trgovanje s članicami nekdanjega Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč je močno nazadovalo, krepijo pa se trgovinske vezi z EU. Največja trgovinska partnerica je Nemčija. Železniško omrežje je dobro razvito, tako kot cestno je usmerjeno predvsem v glavno mesto. Četrtina vseh železniških prog je elektrificiranih, večina cest je asfaltiranih. Najpomembnejši plovni poti, predvsem za tovorni promet, sta reki Donava in Tisa. Središče zračnega prometa je Budimpešta (mednarodno letališče Ferihegy). Turizem se v zadnjem času naglo razvija. Najpomembnejši turistični območji sta Blatno jezero in Budimpešta.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	53,9 mlr. USD, 5290 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena)	kmetijstvo 6 %, industrija 34 %, storitvene dejavnosti 60 %
uvoz (2001)	29,5 mlr. USD
izvoz (2001)	27,9 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001)	28,5 mlr. USD

Zgodovina
Pod cesarjem Avgustom je bil del današnje Madžarske z. od Donave vključen v rimsko cesarstvo kot provinca Panonija, ozemlje med Donavo in Tiso pa je ostalo v posesti sarmatskih Jazigov, ki so prišli tja že ok. 400 pr. n. š. Po 3. st. vdor Zahodnih in Vzhodnih Gotov in Markomanov, na začetku 5. st. Hunov. Po razpadu hunske države (454) so Panoniji zavladali Vzhodni Goti, nekatera območja v. od Donave so obdržali Gepidi. Ko so se Vzhodni Goti 488 umaknili proti Italiji, so prišli Langobardi, ki so 567 skupaj z Avari uničili Gepide. Langobardi so že naslednje leto (568) odšli proti Italiji in deželo prepustili Avarom; skupaj z Avari so od J vdrli tudi Slovani. Potem ko je konec 8. st. Karel Veliki uničil avarsko državo, je Panonija postala mejna dežela bavarske Vzhodne marke. Sredi 9. st. je bila pod oblastjo vzhodnih Frankov ustanovljena slovanska kneževina (Velika Moravska, Spodnja Panonija). Proti koncu 9. st. so tja vdrli Madžari (posebej 896 čez Karpate pod Arpadom); potem ko jih je 10.8.955 porazil Oton Veliki na Leškem polju pri Augsburgu, so postopoma sprejemali navade stalnih naseljencev. Pod Štefanom I. Svetim so sprejeli krščanstvo in zahodnoevropsko kulturo in si hkrati zagotovili neodvisnost od Svetega rimskega cesarstva (1001 ustanovitev nadškofije Esztergom). Po izumrtju hrvaških kraljev (1089), s katerimi so bili v sorodstvu, so Arpadoviči 1091–1102 sosednjo hrvaško kraljevino povezali v personalno unijo z Madžari, vendar se ob Jadranskem morju, v Dalmaciji, niso mogli uveljaviti. Sredi 12. st. se je začelo intenzivno nemško naseljevanje, zlasti pod kraljem Andrejem II.; ta je moral 1222 z zlato bulo plemstvu zagotoviti vrsto pravic (tudi do zakonitega upora). 1241 so deželo močno opustošili Mongoli. Izumrtje Arpadovičev 1301 je pomenilo konec madžarske nacionalne kraljevine. Po letih notranje anarhije je 1308 prišel na oblast Karel Robert iz kraljevske hiše Anžujcev. Pod njegovim sinom Ludvikom I. Velikim je Madžarska doživela zlato dobo. 1370 sta se Madžarska in Poljska združili v personalno unijo, vendar je ta 1386 razpadla, ko je bil za kralja Poljske izvoljen Jagelonec. Ludvikov zet, poznejši cesar Sigismund Luksemburški je bil 1387 sicer okronan za madžarskega kralja, vendar ga je plemstvo priznalo šele 1402. Pod Sigismundom so Turki dobili Vlaško, Poljaki Moldavijo in Benečani Dalmacijo. Poljski je pripadlo 13 mest. Sigismundu je kot prvi Habsburžan sledil njegov zet Albert II. Ker niso upoštevali habsburških dednih predpisov, je madžarsko plemstvo 1440 izbralo za svojega kralja poljskega kralja Vladislava III. Ta je 1444 pri Varni padel v boju proti Turkom. 1456 je J. Hunyadi, ki je 1446–53 upravljal deželo namesto mladoletnega habsburškega prestolonaslednika Ladislava Posthumusa, pri Beogradu premagal Turke. Po Ladislavovi smrti (novembra 1457) je državni zbor v Pešti 1458 izbral za kralja Hunyadijevega sina Matijo Korvina. Ta je preprečil nadaljnje prodiranje Turkov in razširil oblast proti Z, v bojih z J. Poděbradom na Moravsko, Šlezijo in lužiško območje, v bojih s cesarjem Friderikom III. na Spodnjo Avstrijo in Štajersko. Pod nasledniki M. Korvina (od 1490) iz rodbine Jageloncev je moč Madžarske usihala. 1514 velik kmečki upor pod Jurijem (Györgyjem) Dozso. Notranje razcepljena država se ni mogla več upirati Turkom. Ko je 1526 mladi kralj Ludvik II. v bitki pri Mohácsu padel v boju proti Turkom, je bil na podlagi habsburško-jagelonske dedne pogodbe in izmenjalne poroke (1515) za kralja Madžarske izvoljen Ferdinand I. 1538 se je Ferdinand sicer lahko uveljavljal proti nacionalni madžarski stranki, ki je za svojega vodjo izvolila J. Zapolja, vendar je bila njegova kraljevina omejena na sz. Hrvaško, mejna madžarska območja do Blatnega jezera in na S še Spiš. Jedro Madžarske pa je kot pašaluk prišlo pod Turke. Transilvanija je postala samostojna kneževina pod turško oblastjo. V drugi polovici 16. st. so se na Madžarskem pojavili luterani in kalvinci. Zaradi protireformacijskih in centralističnih teženj Habsburžanov se je v 17. st. opozicijsko plemstvo povezalo, da bi se ob podpori Turčije in Transilvanije otresli habsburške oblasti. Kljub močni notranji opoziciji je Habsburžanom uspelo v veliki turški vojni 1683–99 osvojiti vso Madžarsko in Transilvanijo, razen temišvarskega banata. Na mirovnem zasedanju v Bratislavi 1687 je madžarsko plemstvo Habsburžanom priznalo dedno pravico do prestola, Transilvanija pa je 1688 priznala oblast Madžarske in nemškega cesarstva. V začetku 18. st. je propadel poskus kneza Ferenca II. Rákóczija iz Transilvanije, da bi ustanovil samostojno kraljevino. 1722 je madžarska skupščina sprejela t. i. pragmatično sankcijo, s katero so Habsburžanom priznali pravico do dedovanja madžarske krone tudi po ženski veji. Pod cesarjem Karlom VI. (kralj Karel III. Madžarski) so se v zaradi vojn in uporov redko poseljeno Madžarsko spet začeli naseljevati tujci. Naseljevanje sta nadaljevala Marija Terezija in Jožef II. V Bačko in Banat so prihajali predvsem Nemci (donavski Švabi), sicer pa tudi Srbi, Hrvati, Romuni in Slovaki. Med avstrijsko nasledstveno vojno je Mariji Tereziji uspelo pridobiti plemstvo za habsburško kraljevino, ukrepi Jožefa II. pa so sprožili odkrit upor, zato jih je, razen nekaj izjem, moral 1790 preklicati. 1804 ustanovljena cesarska država Avstrija je obsegala tudi Madžarsko in ta je bila Habsburžanom zvesta tudi med Napoleonovimi vojnami. Po julijski revoluciji 1830 je postal zelo vpliven L. Kossuth, ki je vodil revolucijo 1848/49. Cesar Franc Jožef I. je maja 1849 za pomoč zaprosil Rusijo in 13.8.1849 so Madžari morali priznati avstrijsko-rusko premoč. Pod neoabsolutističnim režimom F. zu Schwarzenberga in A. von Bacha je bil poseben položaj Madžarske odpravljen; počasi uresničena zemljiška odveza ni zelo spremenila odnosov na podeželju, tudi volilno pravico so pozneje zelo počasi širili prek magnatskega kroga. Šele po 1859 je bil Dunaj do Madžarske nekoliko bolj strpen. Po porazu Avstrije v nemški vojni 1866 je bila sklenjena avstro-ogrska nagodba. Madžari so začeli proti tujim naseljencem, ki jih je bilo ok. 45 %, izvajati množično madžarizacijo. Zunanja politika habsburške dvojne monarhije je bila enotna (G. Andrássy starejši, I. Burián). Ko se je kralj Karel IV. 11.11.1918 odpovedal prestolu, je bila 16.11.1919 razglašena republika. Tuje narodnosti (Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Slovenci, Romuni) so se priključile sosednjim državam, ki so že obstajale ali so nastale na novo. 22.3.–31.7.1919 je bila pod B. Kunom ustanovljena sovjetska republika, ki jo je zadušila antanta. 1.3.1920 je bil vrhovni poveljnik madžarskih čet admiral N. Horthy izvoljen za državnega upravitelja. 23.3.1920 se je zavzel za Madžarsko kot monarhijo z nezasedenim prestolom. S pogodbo v Trianonu je Madžarska izgubila 68 % državnega ozemlja. Aprila in oktobra 1921 je prišlo do neuspešnih poskusov, da bi se vrnil kralj Karel. 1923 je Madžarska postala članica Društva narodov. Kot protiutež mali antanti je 1927 podpisala sporazum o prijateljstvu z Italijo in 1929 s Poljsko. Pod ministrskim predsednikom G. Gömbösem (1932–36) se je naslonila na nacionalsocialistično Nemčijo. 1938 in 1940 so ji po odločbi sil osi vrnili nekaj ozemelj, ki jih je izgubila s trianonsko pogodbo (od Češkoslovaške je dobila j. Slovaško, od Romunije s. Transilvanijo). 1940 je pristopila k trojnemu paktu, 1941 je hkrati z Nemčijo vstopila v vojno proti ZSSR. Marca 1941 so jo zasedle nemške čete. Aprila 1941 z Nemčijo sodelovala v napadu in razkosanju Jugoslavije (zasedba Prekmurja, Međimurja, Baranje in Bačke); junija vojna proti ZSSR. Horthy je bil, potem ko je 15.10.1944 ZSSR zaprosil za premirje, premeščen v Nemčijo. Nasledil ga je Ferenc Szálasi. 13.2.1945 so Rusi zavzeli Budimpešto. 1945 so nacionalizirali posestva nad 100 ha. 2.2.1946 so razglasili republiko. S pariškim mirom (1947) je Madžarska dobila meje, ki jih je imela pred prvim dunajskim sporazumom 1938. S sovjetsko podporo so oblast prevzeli komunisti (1952/53 ministrski predsednik M. Rákosi). 1948 so zatrli protikomunistično opozicijo, združili sta se socialistična in komunistična partija. V začetku 1949 so razpustili parlament in izvedli volitve na osnovi enotne liste. Avgusta 1949 je začela veljati nova ustava po sovjetskem zgledu. Politični procesi proti domnevnim projugoslovanskim in proameriškim zarotnikom (informbiro). Začel se je tudi spor med državo in katoliško Cerkvijo (J. Mindszenty). Zaradi režimskega terorja je oktobra 1956 izbruhnila ljudska vstaja. I. Nagy je kot ministrski predsednik razglasil izstop Madžarske iz Varšavske zveze. Za pomoč proti ZSSR so zaman prosili OZN in z. sile. 11.11.1956 je bil upor ob pomoči sovjetske vojske zadušen; ok. 19.000 Madžarov je pobegnilo v tujino. Novi generalni sekretar Madžarske socialistične delavske stranke in začasni ministrski predsednik je postal J. Kádár. 1958 se je začela kolektivizacija kmetijstva, 1968 pa z uvajanjem novih ekonomskih zakonitosti gospodarska in politična liberalizacija; avgusta je madžarska vojska sodelovala v intervenciji sil Varšavske zveze v ČSSR. V 70. in 80. letih so se odnosi z z. državami, zlasti Avstrijo, postopno izboljšali. 1988 je moral Kádár mesto partijskega generalnega sekretarja prepustiti K. Groszu. Groszova prizadevanja za pomiritev med ortodoksnim in reformatorskim krilom partije so bila, predvsem zaradi njegovega odklonilnega stališča do uvedbe pluralističnega strankarskega sistema, neuspešna. Tako je 1989 partija morala privoliti v demokratične volitve. Junija 1989 so odstranili ovire na madžarsko-avstrijski meji in začel se je množičen eksodus državljanov Vzhodne Nemčije na zahod. Na volitvah spomladi 1990 je zmagal Madžarski demokratski forum. Novo koalicijsko vlado je vodil József Antall. Po njegovi smrti 12.12.1993 je ministrski predsednik postal P. Boross. Na volitvah 8.5. in 29.5.1994 je zmagala opozicijska Madžarska socialistična stranka, naslednica nekdanje Madžarske socialistične delavske stranke. Ministrski predsednik je postal Gyula Horn, predsednik pa A. Göncz. 1994 je Madžarska zaprosila za polnopravno članstvo v EU; 1997 je bila uvrščena v skupino prvih vzhodnoevropskih držav, povabljenih v zvezo NATO (članica od aprila 1999). Maja 1998 je na volitvah zmagala desnosredinska stranka Fidesz, premier je postal V. Orbán; od avgusta 2000 predsednik F. Mádl. Madžarska se je uspešno prilagajala normam EU, težave je imela le pri prestrukturiranju kmetijstva. Pojavilo se je vse večje socialno razslojevanje in aprila 2002 je na volitvah tesno zmagala socialistična stranka s P. Medgessyjem. 1.5.2004 je Madžarska postala članica EU.

Umetnost: madžarska glasba, madžarska književnost, madžarska umetnost.

Sorodna gesla: Albert II. | Andrássy, Gyula starejši | Andrej II. | Avgust | avstrijska nasledstvena vojna | avstro-ogrska nagodba | Bach, Alexander von | Budimpešta | Burián, István | Ferdinand I. | Franc Jožef I. | Gömbös, Gyula | Göncz, Arpád | H | Horthy, Nikolaus | Huni | Hunyadi, János | informbiro | Jagelonci | Kádár, János | Kossuth, Lajos | Kun, Béla | Ludvik II. | Ludvik I. Veliki | Mádl, Ferenc | madžarizacija | madžarska glasba | madžarska književnost | madžarska umetnost | madžarska vinorodna območja in vina | Madžarsko sredogorje | mala antanta | Matija Korvin | Medgyessy, Peter | Mindszenty, Jószef | Nagy, Imre | Orbán, Viktor | Poděbrad, Jurij | porabski Slovenci | pragmatična sankcija | pusta | Rákosi, Mátyás | Schwarzenberg, Felix zu | Sigismund Luksemburški | Spodnja Panonija | srednja Evropa | Štefan I. Sveti | Trianon | trojni pakt | Velika Moravska | Zapolja, János

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek