žleb, 1. splošno:podolgovat vrez, utor ali vdolbina (navadno v prerezu oblika polkroga) na površini predmetov. Narediti ga je mogoče z dolbljenjem, vrezovanjem, izklesavanjem ali s krivljenjem ravnih predmetov. Uporablja se za dovajanje (npr. pri namakalnih sistemih) ali zbiranje in odvajanje tekočin (npr. stresalni žleb, strešni žleb). Naravni žleb (erozijski žleb) nastane npr. v gorah, ko voda dalj časa izpira površino kamnin.
Sorodna gesla: erozijski žleb | kamniti žleb | podkapina | stresalni žleb | strešni žleb2. vojaštvo:utor v obliki vijačnice, ki teče vzdolž notranje površine cevi v nekaterih vrstah strelnega orožja (npr. puška risanica). Ko se izstrelek giblje skozi cev, ga žleb z veliko hitrostjo zasuka okrog vzdolžne osi in tako stabilizira smer leta (vrtavka). Sodobna orožja (posebej protioklepna), katerih izstrelek mora doseči zelo veliko hitrost, nimajo žleba, saj ti med sukanjem pritiskajo ob izstrelek in ga ustavljajo. Izstrelek med letom stabilizirajo krilca na obodu. Krilca se razširijo, takoj ko izstrelek zapusti cev.
Dostopnost