nomadi [grško], potujoče skupine pastirjev in pastirskih ljudstev, ki prebivajo večinoma v šotorih (npr. jurte) in se večinoma preživljajo s svojo čredo. Da ji omogočijo celoletno pašo, se morajo bodisi z njo seliti do poletnih, jesenskih, zimskih in spomladanskih pašnikov, pogosto več 100 km daleč (pravi nomadi, ki živijo večinoma v simbiozi s sosednjimi poljedelci), ali se morajo ukvarjati še s poljedelstvom, da si pridelajo živinsko krmo za zimo ali sušno dobo (polnomadi). Če potuje s čredo samo del gospodarske enote, drugi del pa ostane v stalnem bivališču, govorimo o delnih nomadih. Nomadstvo je kot način življenja in kulture razširjeno predvsem v sušnem pasu Starega sveta od Maroka do Mandžurije, kjer poljedelstvo ni možno ali je preveč tvegano. Prek stepskega pasu so se nomadi razširili v Sibirijo, kjer živijo odrinjene nomadske skupine v tajgi in tundri. Poleg delitve na prave nomade in polnomade je pogosta tudi delitev po prevladujoči živini: nomade z drobnico (ovce in koze), nomade z govedom, nomade s kamelami (beduini), nomade s severnimi jeleni in nomade s konji (nomadski jezdeci). – Najstarejši nomadi so bili verjetno nomadi z drobnico na sušnih območjih Azije; njihov politični pomen je bil neznaten, število pripadnikov majhno. Nomadi z govedom iz v. Afrike so posebna oblika nomadstva, ki se je razvilo iz poljedelskih kultur sv. Afrike. Podobno je tudi z nomadskimi ljudstvi iz step srednje Azije. Beduini so verjetno nastali tako, da so nekdanji nomadi z drobnico (delno tudi poljedelci iz sosednjih step in oaz) v 1. tl. pr. n. š. in po našem štetju od iranskih ljudstev dobili konja in kamelo, ki sta jim omogočila, da so osvojili in poselili velika puščavska območja Arabskega polotoka in s. Afrike.
Dostopnost