grška filozofija, filozofska sklepanja in sistemi, ki izhajajo iz razmišljanja o izvoru biti in sveta in so se razvijali v antiki v grškem jezikovnem prostoru; grška filozofija je prevzela iz zgodovine prej nastalih kozmogonij mitske motive in jih poskušala urediti, pojasniti ali jim nasprotovati z mišljenjem (logos). Grško filozofijo navadno delimo na tri obdobja: na obdobje filozofije narave, ki je segalo od 6. do sredine 5. st. pr. n. š. (predsokratiki), na obdobje klasične (atiške) filozofije (ok. 450–300 pr. n. š.) in na helenistično pozno obdobje, ki se je navezovalo na klasično in je trajalo do prvih stoletij našega štetja. Predsokratska filozofija se je razvijala predvsem v grških kolonijah (Mala Azija in j. Italija); povezovala je kozmološko in splošno ontološko zastavljanje vprašanj, pri čemer je bila pomembna kritika religiozne tradicije. Razl. smeri so med seboj živahno polemizirale. Od spisov iz tega časa so se ohranili le fragmenti. V tem obdobju so delovali tile filozofi in filozofske šole: jonski naravoslovci (miletska filozofija narave), ki so iskali enotno počelo narave: Tales iz Mileta, Anaksimander, Anaksimen; pitagorejci z naukom o številih: Pitagora, Filolaj iz Krotona, Alkmajon iz Krotona idr.; eleati, ki so zagovarjali enotnost in nespremenljivost biti: Ksenofan, Parmenid, Zenon starejši; pomembni filozofi tega obdobja so še: Heraklit iz Efeza, Empedokles, Levkip iz Mileta, Demokrit, utemeljitelj atomizma, in Anaksagora (v slovenščini izbor: Predsokratiki, 1946). Prehod v klasično obdobje je pomenil sofistični skeptični relativizem (Protagora, Gorgias iz Leontine idr.). Za atiško filozofijo (z Atenami kot središčem) so značilni trije prevladujoči filozofi: Sokrat, Platon in Aristotel, ki so ustanovili tudi pomembne filozofske šole. – V zadnjem obdobju grške filozofije so bila v ospredju predvsem etična in družbena vprašanja; najpomembnejše smeri so bile: stoiki (Zenon mlajši idr.), epikurejci (Epikur idr.), skeptiki (zlasti Piron) in novoplatonisti (predvsem Plotin). Po političnem propadu Grčije je grška filozofija v eklektični obliki obvladovala duhovno življenje rimske države. Poleg Aten je bila v 1. st. n. š. kulturno središče tudi Aleksandrija (Filon Aleksandrijski). Od 3. st. v Grčiji ni bilo več pomembnih filozofov; grško filozofijo so posredovali predvsem arabski filozofi, pa tudi judovski in bizantinski misleci. Prek latinskih prevodov je grška filozofija vstopila v srednjeveško krščansko filozofijo.
Dostopnost