tetrarhija [grško, ‘vlada štirih’], v antiki vladanje četrtini dežele, tudi vladavina štirih knezov na enem ozemlju. V ožjem pomenu nova delitev državne uprave rimske države na štiri dele za obvarovanje državne enotnosti: dvema avgustoma, enemu za v. in drugemu za z. del cesarstva, sta se kot namestnika pridružila dva cezarja (podvladarja, s posvojitvijo avgustov določena kot njuna naslednika; eden za v. in drugi za z. del). Štirim tetrarhom so poleg Dioklecijana pripadali Maksimijan, Galerij, Konstancij I. Hlor, Flavij Sever, Licinij, Maksimin Daj in Konstantin I. Veliki. Umetni vladarski sistem tetrarhije kot fiktivne štiričlanske cesarske družine se je razbil na čereh zahtev cesarskih sinov po nasledstvu (Maksencij, Konstantin).