idila [grško, ‘sličica’],
1. književnost: majhna epska pesem, pogosto v obliki dialoga, z lirskimi vložki; v sklepnih prizorih idealizirano opisuje mirno in preprosto podeželsko življenje. V evropsko književnost jo je vnesel Teokrit; Vergilijeve Ekloge – v primerjavi s Teokritom bolj umetniške in pretanjene ter bolj prepletene z alegorijami – so vplivale na renesančno in baročno pastirsko pesništvo. Razsvetljenska estetika se je spet oprijela Teokrita (J. J. Bodmer, J. J. Breitinger), čeprav je najplodovitejši idilik 18. st. S. Geßner ostal ujet v sentimentalnem predstavnem svetu rokokoja in se bolj kot na grškega pesnika opiral na Vergilija. Pri J. H. Voßu, J. P. Heblu, J. W. von Goetheju in E. Mörikeju so se pojavile močnejše realistične poteze ljudskega življenja. V 19. st. je prešla v kmečko povest. V literarni kritiki 20. st. se uporablja predvsem kot razvrednotena klasifikacija (z očitkom bega pred resničnostjo).

Sorodna gesla: Bodmer, Johann Jakob | Breitinger, Johann Jakob | epika | Geßner, Salomon | Goethe, Johann Wolfgang von | Hebel, Johann Peter | lirika | Mörike, Eduard | pastirsko pesništvo | rokoko | Teokrit | Vergilij | Voß, Johann Heinrich
2. likovna umetnost: smer v slikarstvu, ki idealizira preprosto življenje na deželi in upodablja nedotaknjeno naravo; po osamljenih začetkih v starejši umetnosti (npr. upodobitve oznanjenja pastirjem) se je tema razmahnila v renesansi (Giorgione). V baroku se je idila umaknila heroično-patetičnim motivom; znova so jo odkrili v poznem 18. in v 19. st.

Sorodna gesla: Giorgione | pastorala


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek