Balmerjeva serija, črte na vidnem območju vodikovega spektra. Formulo, ki povezuje njihove valovne dolžine, je 1885 eksperimentalno določil baselski srednješolski učitelj Balmer. Že Balmer je označil posamezne črte, začenši pri rdeči, z malimi grškimi črkami: alfa, beta, gama itd. N. Bohr je pokazal, da ustrezajo ta kvantitativna razmerja energijskim stanjem vodikovega atoma in povezal Balmerjevo serijo z Rydbergovo konstanto (J. R. Rydberg). Pri vodikovem atomu so črte s frekvencami na optičnem območju posledica skoka elektrona vodikovega atoma s tira z višjim kvantnim številom na tir s kvantnim številom 2; črta Hα ustreza npr. skoku s kvantnega števila 3 na kvantno število 2, Hβ s kvantnega števila 4 na 2 itd.; meja Balmerjeve serije pri valovni dolžini 365 nm ustreza prehodu (za atomske dimenzije) neskončno oddaljenega elektrona na tirnico s kvantnim številom 2.
Dostopnost