termoelektričnost, električni pojavi v tokokrogih s temperaturnimi razlikami. Na spoju dveh različnih električnih prevodnikov nastane med njima napetost, ki je odvisna od obeh snovi in temperature spoja (kontaktna napetost) in je posledica razl. izstopnega dela elektronov v obeh snoveh. Če dva vodnika iz razl. kovin zvežemo v električni krog in segrejemo enega od spojev, steče zaradi razl. kontaktnih napetosti po krogu električni tok. Pojav je 1822 odkril Th. J. Seebeck (Seebeckov pojav). Napetost, ki se pojavi na stopinjo temperaturne razlike med spojema, imenujemo termonapetost, ki je v širokem temperaturnem območju sorazmerna s temperaturo. Zato je pojav zelo ugoden za merjenje temperature s termočleni. V termoelektrični napetostni vrsti so kovine razvrščene po njihovih termonapetostih tako, da je vsak element proti vsem naslednjim pozitiven. S to vrsto računajo napetosti, ki jih dajo termočleni in izbirajo ustrezne snovi zanje. Nasprotni pojav je 1834 odkril Jean Peltier (1785–1845): če po vodniku iz dveh razl., zaporedno vezanih kovin poženemo električni tok, se eno od spojnih mest segreje, drugo pa ohladi (Peltierov člen). Druge termoelektrične pojave je odkril W. Thomson.

Sorodna gesla: izstopno delo | merjenje temperature | Peltierov člen | Seebeck, Thomas Johann | termočlen | Thomson, sir William | Tyndall, John


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek