tehnika tankih plasti, postopek za izdelavo integriranih vezij; na izolirano osnovno ploščo (podlago) z vakuumskim naparevanjem, katodnim razprševanjem, kemičnimi in galvanskimi procesi nanesejo vodniške proge, upore in kondenzatorje (debelina plasti 10–100 nm), aktivne komponente pa vgradijo pozneje.

Sorodna gesla: hibridna vezja | integrirano vezje | naparevanje | plastno vezje | tehnika debelih plasti | tiskano vezje


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek