varstvo okolja, ukrepi države in drugih organizacij ter posameznikov za ohranitev in zavarovanje sestavnih delov življenjskega okolja (voda, zemlja, zrak, rastlinstvo, živalstvo) ter naravnega ravnotežja. Hitra rast industrijske proizvodnje ter naraščanje števila prebivalcev v drugi polovici 20. st. sta prinesla spoznanje, da so naravni viri (temelj življenja na Zemlji) omejeni in da se njihova kakovost slabša, poleg tega pa se krčijo. Hkrati je postalo očitno, da bodo za zagotovitev naravnega ravnotežja in ohranitev naravnih virov potrebni ukrepi celotne mednarodne skupnosti. Ta spoznanja so bila temelj za sklic prve mednarodne konference OZN (1972) v Stockholmu o varstvu okolja. Države udeleženke so sprejele t. i. stockholmsko deklaracijo o človekovem okolju, ki določa pravice in dolžnosti držav pri varstvu okolja. Stockholmska deklaracija predstavlja pomemben mejnik v razvoju mednarodnega prava varstva okolja kakor tudi v razvoju mednarodnega sodelovanja pri varstvu okolja, saj sta mdr. sledila ustanovitev Programa OZN za varstvo okolja (United Nations Environment Programme, UNEP; sedež v Nairobiju) in splošni razmah mednarodnega sodelovanja na tem področju. Sledilo je obdobje intenzivne zakonodajne dejavnosti v zvezi z varstvom okolja tako na mednarodni ravni kot tudi v posameznih državah, ustanovitev številnih državnih in neodvisnih institucij, katerih nalogi sta nadzor nad uresničevanjem zakonodaje v zvezi s tem in izvajanje ukrepov za varstvo okolja. Prizadevanja mednarodnih skupnosti in posameznih držav v zadnjih dveh desetletjih so močno omilila probleme onesnaženosti okolja ter zanemarjanja naravnih virov v razvitih državah. Hkrati pa je razkorak med stanjem okolja v razvitih državah in stanjem okolja v državah v razvoju vedno večji. Številnejši so tudi problemi (mdr. iztrebljanje živalskih in rastlinskih vrst, tanjšanje ozonskega plašča, naraščanje temperature v atmosferi), ki ne poznajo političnih meja in katerih posledice ni mogoče odpraviti. Prav zato je potrebno takojšnje usklajeno ukrepanje celotne mednarodne skupnosti. Na mednarodni konferenci v Nairobiju (1982) je bila ustanovljena Svetovna komisija za okolje in razvoj. 1987 je izdala poročilo Naša skupna prihodnost. Tako je izdelala predlog za oblikovanje in sprejetje novih pravic in obveznosti držav pri varstvu okolja, ki bi temeljile na postavki, da je treba zagotoviti takšen razvoj sedanjih generacij, ki ne bo ogrožal življenja in razvoja prihodnjih. Sledila je svetovna konferenca o okolju in razvoju v Riu de Janeiru (1992). Na njej je bila sprejeta deklaracija o okolju in razvoju. Izhajajoč iz stockholmske deklaracije, deklaracija iz Ria določa načela, ki naj bi spodbujala novo in enakopravno mednarodno partnerstvo ter pripomogla k oblikovanju novih mednarodnih sporazumov za zaščito globalnih ekoloških in razvojnih sistemov. Kljub intenzivnim pogajanjem pred konferenco in po njej ostajajo številna vprašanja na mednarodni ravni še vedno odprta. V Sloveniji je 1993 dotedanjo pravno ureditev varstva okolja zamenjal nov sistemski zakon o varstvu okolja. Sistem področne zakonodaje, ki je urejala ukrepe varstva okolja in določala standarde za vsak naravni vir oz. sestavni del naravnega okolja v posebnem zakonu, naj bi nadomestil usklajen sistem varstva okolja; temeljna načela in instrumente določa zakon o varstvu okolja. Specifična tehnična in organizacijska vprašanja varstva posameznih naravnih virov oz. sestavnih delov naravnega okolja so urejena s podzakonskimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona o varstvu okolja. Novi pravni sistem v zvezi z varstvom okolja vsebinsko predstavlja odmik od dosedanje prakse, saj je ta temeljila predvsem na avtoritarnem predpisovanju normativnih standardov za varstvo okolja. Uvajajo se alternativni koncepti varstva okolja, ki temeljijo na večjem vključevanju javnosti v proces odločanja o zadevah varstva okolja kot tudi na uporabi ekonomskih mehanizmov za doseganje višjih standardov ob hkratnem zmanjševanju stroškov za varovanje okolja tako za družbo kot celoto kot tudi za posameznega izvajalca ukrepov. Dajatve za varstvo okolja so posebni ekološki davki, s katerimi naj bi financirali programe za varstvo okolja; mednje sodijo povračila za onesnaženo vodo in povračila za vodo iz vodovodov, povračilo za onesnažen zrak, povračilo za posebne odpadke, ekološki davek na kWh porabljene električne energije ter del odškodnine za spremenjeno namembnost kmetijskih zemljišč.
Dostopnost