bakterije, skupina navadno enoceličnih prokariotičnih mikroorganizmov, ki naseljujejo vsa naravna okolja. V nasprotju z višje razvitimi organizmi (evkarioti) bakterije (in modrozelene cepljivke) nimajo celičnega jedra, obdanega z jedrno membrano – na tej podlagi bakterije in modrozelene cepljivke uvrščamo med prokariote. Bakterijska DNK je v obliki krožnega kromosoma. Bakterija ima lahko še krajše molekule DNK, plazmide. Bakterijska celica je zgrajena še iz citoplazme, citoplazemske membrane in bakterijske stene. V citoplazmi so številni ribosomi, sestavljeni iz RNK in beljakovin. Ribosomi omogočajo biosintezo beljakovin. V nasprotju z evkarioti bakterije nimajo mitohondrijev ali kloroplastov. Citoplazemska bakterijska membrana je selektivno prepustna za ione in druge molekule, vsebuje številne encimske sisteme, med njimi tudi takšne, ki omogočajo aktiven membranski prenos molekul. Celična stena omogoča vzdrževanje celične oblike (kroglaste, paličaste, vijačne). Vsebuje peptidoglikan (murein), ki sestavlja makromolekulsko mrežasto zgradbo, povezano s polisaharidnimi in polipeptidnimi molekulami. Bakterije z večplastno mureinsko mrežo se barvajo po Gramu pozitivno, bakterije z enoplastno mureinsko mrežo pa po Gramu negativno (barvanje po Gramu). Po Gramu negativne bakterije dopolnjujejo sestavo celične stene s fosfolipidi, beljakovinami in lipopolisaharidi. Nekatere bakterije naredijo okoli celice sluzni ovoj ali kapsulo, ki varuje pred zunanjimi vplivi. Nekatere vrste imajo na površini bičke, fimbrije, pile, ki so pomembni za pritrjevanje na druge celice. Bakterije lahko med seboj izmenjujejo (rekombinirajo) gene, bodisi prek konjugacije bodisi z izmenjavo plazmidov. Bakterije so pomemben člen prehrambene verige v naravi. Razgrajujejo živalske in rastlinske ostanke do enostavnih organskih molekul, ki so uporabne za graditev novih organizmov. Bakterije so pomemben sestavni del prsti, naseljujejo živalske in rastlinske organizme (npr. bakterijska flora v črevesju). Nekatere vrste bakterij so avtotrofne; posebej barvila jim omogočajo fotosintezo, pri čemer s tako pridobljeno energijo iz neorganskih snovi gradijo organske. Večina bakterijskih vrst pa je vendarle heterotrofnih: saprofitnih (saprofiti) ali parazitskih (zajedavci). Slednje povzročajo bolezni pri ljudeh, živalih ali rastlinah. Proti njim se borimo z antibiotiki in kemoterapevtiki (npr. sulfonamidi). Nekatere bakterije (npr. Clostridium) se v neugodnih pogojih za svoj obstoj preoblikujejo v izredno odporne oblike, spore. Te prenesejo izredno neugodne življenjske pogoje, v katerih lahko kljubujejo desetletja. Klasifikacija bakterij temelji na lastnostih, ki razlikujejo bakterijske vrste: oblika bakterijske celice (npr. paličasta, kokoidna), lastnosti bakterije pri barvanju po Gramu (po Gramu pozitivne in negativne bakterije), zmožnost bakterijske rasti s kisikom (aerobne, anaerobne, fakultativno anaerobne, mikroaerofilne), zmožnost tvorbe bakterijskih spor (sporogene, nesporogene). Za podrobnejšo razdelitev bakterij so pomembne njihove biokemične, antigenske in genetske lastnosti, ki omogočajo oblikovanje sistema binarne bakterijske klasifikacije.
Dostopnost