farizeji [hebrejsko, ‘ločeni’], pripadniki judovske verske sekte (ok. 150 pr. n. š. do 70 n. š.), ki so pretirano strogo spoštovali Mojzesovo postavo in se po tem ločili od »nečistega ljudstva« (drugih Judov); nasprotniki saducejev. Verjeli so v poslednjo sodbo z vstajenjem mrtvih in pričakovali mesijo iz Davidove hiše, ki bo prinesel božje kraljestvo. Njihov nauk se je ohranil v Talmudu. – V prenesenem pomenu licemerci, hinavci.
Dostopnost