mera, 1. splošno:enolično določena in razdeljena primerjalna količina (npr. meter) za primerjavo in številsko podajanje drugih enakovrstnih količin (npr. dolžin). Mere in uteži v širšem pomenu so splošno rabljene dolžinske, ploskovne, prostorske in množinske mere, ki so jih sprva določili na osnovi naravnih izmer človeškega telesa (npr. čevelj, ped, laket, korak), človeških delovnih moči ali sposobnosti (lučaj, jutro) ali uporabnih predmetov (palica, polič, vedro, škaf, kozarec, mernik). Te krajevno zelo razl. naravne mere (delno še zdaj v rabi) je v 19. st. spodrinil metrični sistem, ki ga je 1795 uvedla Francoska akademija. Temelji na dolžinski enoti meter in izpeljavah (npr. kvadratni meter, kubični meter in njihovi decimalni deli ter mnogokratniki). Nemetrični angleški colski sistem se je kljub uradni vpeljavi metričnega sistema ohranil še v Avstraliji, Iraku, Irski, Južni Afriki, Kanadi, Mjanmaru, Novi Zelandiji, ZDA in je mednarodno razširjen ponekod v tehniki (npr. v letalskem prometu navajajo višino v čevljih in hitrost v vozlih). Enotnost in državni nadzor (umerjanje in kalibriranje) mer, uteži in merilnih instrumentov sta pomembna temelja zdajšnjega gospodarstva.
Sorodna gesla: enote SI | merske enote | merski sistem | meter2. matematika:preslikava, ki izbranim podmnožicam dane množice priredi števila; pri tem veljajo določene zakonitosti: npr. mera unije množic, ki so brez skupnih elementov, je vsota njihovih mer. Predstavlja posplošitev pojmov: število elementov končnih množic, dolžina, ploščina, prostornina ipd. Pomembna pri verjetnostnem računu, funkcionalni analizi itd.
Dostopnost