hrvaška književnost, že od začetkov se je razvijala primerljivo s tipologijo razvoja srednje- in zahodnoevropskih književnosti. V 14. in 15. st. je bila pisana v hrvaški redakciji cerkvene slovanščine ali pod močnim vplivom le-te. Krajša prozna besedila – srednjeveški romani in novele – so nastajala s prilagajanjem grško-bizantinskih predlog. Verski zborniki (Misal kneza Novaka, 1368, Misal vojvoda Hrvoja, začetek 15. st., zlasti pa posvetni Vinodolski zakonik, 1288) so temeljna dela nacionalne pismenosti; kmalu jih je dohitel prvi natisnjeni misal, 1483 (objavljen v glagolici, torej v pisavi solunskega blagovestnika Cirila – Konstantina). Ozki cerkveni rabi so se približale duhovne drame v verzih (misteriji, mirakli, moralitete), napisane v ljudskem jeziku po italijanskih in nemških predlogah. Pri jeziku teh »začinjavcev« se je zgledoval Splitčan M. Marulić in po biblijskem motivu napisal parabolo, ep Judita, in sicer v zahtevnem aleksandrincu; ep je bil natisnjen 1521 v Benetkah. Hkrati sta se razmahnili trubadurska in petrarkistična lirika (Š. Menčetić, D. Držić, H. Lucić) in moralistično pesnjenje – Petar Hektorović, Ribarjenje in ribiško pomenkovanje (Ribanje i ribarsko prigovaranje, 1556); vanj sta poleg nekaj lirskih verzov vključeni dve baladi v dolgem verzu bugarščice; tudi zadrski pesnik Juraj Baraković je v svojem spevu Vila Slovinka (1613) objavil bugarščico Majka Margarita. To so prvi natisi južnoslovanskih ljudskih pesmi. Vzpon je starejša hrvaška književnost dosegla z eruditivnimi renesančnimi komedijami Dubrovčana M. Držića, zlasti s komedijo Dundo Maroje (1547), in z baročnim epom Dubrovčana I. GundulićaOsman, ki se kot Marulićeva Judita nanaša na turško ogrožanje hrvaštva. V severni Hrvaški se je knjižna ustvarjalnost v kajkavskem narečju začela v 16. st. tudi pod vplivom živahne slovenske protestantske književnosti. V Ormožu rojeni in v Zagrebu delujoči Anton Vramec je v protestantski tiskarni J. Mandelca v Ljubljani natisnil prvo kajkavsko izvirno knjigo, domovinoznansko Kroniko (1578), predgovor zanjo pa je podpisal kot župnik v Brežicah. Ob razmahu panslavizma se je med Hrvati v 30. in 40. letih 19. st. širil ilirizem, poskus združitve južnih Slovanov v enotnem knjižnem jeziku. To prizadevanje L. Gaja in drugih ni rodilo uspeha, pač pa je v enoten knjižni jezik združilo Hrvate in njihove dežele, Hrvaško, Dalmacijo in Slavonijo. K temu je pripomoglo pesništvo P. Preradovića, S. Vraza in I. Mažuranića. Ta je narodno idejo vgradil tudi v ep Smrt Smail age Čengića (1846; sl. 1957) s tematizacijo turškega nasilja nad kristjani na Balkanu. Naslednja desetletja je bila književnost še vsa v vlogi omišljanja narodne ideje; v prozi je bil v ospredju A. Šenoa, utemeljitelj hrvaškega romana (Zlatarjevo zlato, Zlatarevo zlato, 1871; sl. 1943, Kmečki punt, Seljačka buna, 1877; sl. 1951) in novele. Ideji o združitvi se je pridružila želja po izstopu iz ogrskega državnega okvira, in ta je nastajajočo realistično prozo hkrati razširila s socialnimi vprašanji: E. Kumičić, A. Kovačić, J. Kozarac, Vjenceslav Novak, K. Š. Gjalski; v pesmi S. S. Kranjčević. Konec stoletja je moderna hrvaška književnost prenehala tematizirati narodna vprašanja in se posvetila čisti liriki. V pesmih A. G. Matoša in V. Vidrića je dosegla prvi izraziti estetski vzpon, hkrati pa se je pri nekaterih – I. Vojnoviću v drami in V. Nazorju v pesmih in prozi – že začela oglašati jugoslovanska politična ideja. Prva svetovna vojna je vnesla korenite spremembe v mišljenje in čustvovanje. To se je posebej kazalo v pesništvu, prozi in dramatiki M. Krleže, ki je ostal do konca življenja središčna osebnost hrvaške književnosti. Ekspresionizem in modernizmi so bili značilni za izvrstne lirike: Antuna Branka Šimića, Tina Ujevića, Miroslava Krležo, Dobrišo Cesarića, Dragutina Tadijanovića. Liriko so dvignili do estetske ravni, kakršne dotlej še ni dosegla. Podobno je bilo z dramatiko M. Krleže, M. Begovića in Marijana Matkovića ter z esejistiko, še posebej pa z romani M. Krleže (Vrnitev Filipa Latinovicza, Povratak Filipa Latinovicza, 1932; sl. 1966, Na robu pameti, Na rubu pameti, 1938, Banket v Blitvi, Banket u Blitvi, 1939), v katerih se razvija estetski in zlasti politični diskurz. Estetska vprašanja sodobne umetnosti označujejo Krležev Predgovor Podravskim motivom Krsta Hegedušića (1934), a v tem krogu so tudi Krleževe Balade Petrice Kerempuha, napisane v starinskem kajkavskem jeziku; izdane so bile v Ljubljani (1936). Krleža se je s trilogijo Glembajevi (1932; sl. 1956) v hrvaški književnosti izkazal tudi z nordijsko psihološko dramo. Med drugo svetovno vojno je nastala pretresljiva pesnitev Jama (1944; sl. 1959) I. G. Kovačića, ki ne sodi v krog sicer številnih del v verzih tiste dobe s politično poanto. Po 1945 je bila hrvaška književnost v veliki meri v službi ideologije novega reda. Samoosvobajanje iz nazorskega enoumja se je prebijalo zelo počasi, dobro desetletje, med prvimi je bila pesnica V. Parun, ki se je postavila po robu »poeziji obnove in lopatarskemu pesništvu«, postopoma pa so tako začeli pisati tudi J. Kaštelan in drugi; vračali so se k osebnoizpovedni liriki. Literatura se je zatekala v ezopski jezik in zgodbene metafore; te so bile bolj namenjene odkrivanju stanja človekovega duha in zavesti kot pa miselnemu prevratništvu. To se je kazalo tudi v prozi V. Desnice (roman Pomladi Ivana Galeba, Proljeća Ivana Galeba, 1957; sl. 1975), pozneje pa tudi Slobodana Novaka, Ivana Slamniga, Dubravke Ugrešić idr. Klasiki hrvaške proze in romana teh desetletjih so P. Šegedin, Vlado Gotovac in Ivan Aralica; ta je s svojimi romani označil literarno ustvarjalnost 70. in 80. let ter si utrdil mesto prvega sodobnega romanopisca (Pot brez sna, 1982, Duše sužnjev, 1984, Graditelj zatočišča, 1986; romani so bili napisani potem, ko je zablestel z romanom Psi v tržišču, 1979). Večina romanov so metafore kot celote, žlahtni pa jih bogata sentencioznost, refleksivna razsežnost. Duhovno bogastvo označuje tudi sodobno hrvaško pesništvo (Vlado Gotovac, Slavko Mihalić, Irena Vrkljan, Vesna Krmpotić, Zvonimir Golob idr.). Na področju estetske in družbene publicistike so zlasti vidni: Ivan Supek, Cvito Fisković, Ivo Frangeš, Viktor Žmegač, Aleksandar Flaker, Dalibor Brozović, Slavenka Drakulić, Predrag Matvejević, Branimir Donat, Dalibor Foretić, Slobodan P. Novak, Branko Hećimović, Mirko Tomasović idr.
Dostopnost