elektronka, za plin neprepustno zaprta posoda (večinoma steklen valj), v kateri prevajajo tok elektroni v vakuumu ali v plinu. Za to potrebuje elektronka najmanj dve elektrodi. V informacijski tehniki in v elektroniki je pomembna predvsem elektronka z vročo katodo; katoda se električno ogreje in nato oddaja proste elektrone, ki letijo proti anodi; ker ta elektronski tok ni obrnljiv (reverzibilen), deluje naprava (dioda) kot usmernik. Tretja elektroda v obliki krmilne mrežice med katodo in anodo (trioda) omogoča krmiljenje gostote elektronskega toka. Z nadaljnjimi mrežicami za učinkovanje na prostorske naboje in na povratne učinke nastaneta iz triode tetroda (z zaslonsko mrežico) in pentoda (z zaslonsko in zavorno mrežico). Pogosto je v eni evakuirani cevi združenih več sistemov (večfunkcijske elektronke, zlasti mešane elektronke). Sprejemniške elektronke so spodrinili integrirana vezja in tranzistorji. Proizvajajo oddajniške elektronke za moči do več kW. Pri višjih frekvencah postane preletni čas elektronov moteči dejavnik. Ta motnja se s pridom izkorišča v časovnih elektronkah za krmiljenje hitrosti elektronov namesto krmiljenja gostote. V teh elektronkah nastajajo s pospeševalnimi in zaviralnimi polji elektronski paketi (klistron, elektronka s potujočim poljem). Pri slikovni elektronki se elektronski tok električno ali magnetno zbere v elektronski curek (Braunova elektronka, v oscilografih ipd.). Naslednji razvojni stopnji tega načela sta slikovna elektronka za televizijske sprejemnike in slikovnosnemalna elektronka v televizijski kameri. Pri hladnokatodnih elektronkah se elektroni sproščajo z neogrevane katode z zunanjimi vplivi (npr. pri fotocelici z vpadlo svetlobo, pri Geigerjevem števcu z radioaktivnim sevanjem), ki ob primerni konstrukciji pomnoževalke sproščajo nadaljnje elektrone in v obliki plazu pomnožijo prvotni učinek (elektronka, polnjena s plinom).
Dostopnost