Beethoven [betôvən], Ludwig van, nemški skladatelj, *krščen 17.12.1770 Bonn, †26.3.1827 Dunaj; izhajal iz glasbene družine, ki se je priselila iz Brabanta, prvi glasbeni pouk pri Ch. Gottlobu Neffeju in očetu, tako kot oče postal 1783 član bonske dvorne kapele, 1787 bil kratek čas Mozartov učenec na Dunaju; tam se je dokončno lahko naselil šele 1792 in nadaljeval izobraževanje pri J. Haydnu, Johannu Schenku, J. G. Albrechtsbergerju in A. Salieriju. Beethovnove prve skladbe so izšle že v Bonnu, na Dunaju je svoja lastna dela izdajal od 1795. Obolenje sluha, ki se je začelo 1795 in nadaljevalo do popolne oglušelosti 1818, je vedno bolj oteževalo njegov odnos do okolja (Heiligenstadtska oporoka, 1802). V primerjavi z drugima dvema skladateljema dunajskega klasicizma – Haydnom in Mozartom – je v Beethovnovi glasbi veliko več osebnoizpovednega sporočila. Na to kaže še posebej pogosto trmasto sinkopirana ritmika, večja izraba dinamičnih in izvajalnotehničnih zmogljivosti glasbil, dopolnjevanje tradicionalnih oblik in omejevanje na razmeroma majhno število skladb, ki so pogosto dozorevale v počasnem ustvarjalnem procesu (številni zvezki osnutkov); iz istega razloga je v simfoniji nadomestil dvorni menuet s tehtnejšim scherzom. Kadence je sam izdelal do konca, njihovega izoblikovanja ni prepuščal izvajalcu. Beethovnov glasbeni razvoj sega od zgodnjih del, v katerih je še čutiti močan vpliv Haydna in Mozarta (klavirske sonate do op. 13, šest godalnih kvartetov op. 18, prva in druga simfonija), prek drugega ustvarjalnega obdobja (1803–15), ko so se zelo izrazile značilnosti Beethovnovega sloga (simfonije od 3. do 8., klavirski koncerti od 3. do 5., violinski koncert, godalni kvarteti op. 59, klavirske sonate op. 30 do 81, opera Fidelio). Najizrazitejša dela poznega obdobja (pet godalnih kvartetov op. 127 do 135, štiri klavirske sonate op. 106 do 111, deveta simfonija) so pri sodobnikih najprej naletela na nerazumevanje in so jih šele pozneje začeli upoštevati in ceniti.
Druge skladbe: tri različice uverture Lenora; uverture Za godovno slovesnost (Zur Namensfeier), Posvetitev hiše (Die Weihe des Hauses) in h Koriolanu (Coriolan); scenska glasba; balet Prometejeve stvaritve (Die Geschöpfe des Prometheus); devet simfonij; pet klavirskih koncertov; violinski koncert; trojni koncert za klavir, violino in violončelo; 16 godalnih kvartetov; godalni kvintet; štirje godalni trii; dva klavirska kvarteta; osem klavirskih triov; dva septeta; dva pihalna seksteta; pihalni oktet; deset sonat za violino in pet za violončelo; 32 sonat, 22 variacij, bagatel, rondojev in plesnih stavkov za klavir; maša in Missa solemnis; oratorij Kristus na Oljski gori (Christus am Ölberge); 91 samospevov, med njimi cikel Daljni ljubici (An die ferne Geliebte), 44 kanonov in šest knjig ljudskih pesmi. – Zbrano delo: 24 knjig (1862–65), knjiga dodatkov (1888) in Dopolnila (od 1959).
Dostopnost