zvon, 1. splošno:zvočilo v obliki keliha, ki ob udarcu zaniha in oddaja zvok. Višino osnovnega tona in sestavo zvena določajo material, velikost in oblika. Od drugih glasbil se razlikuje po nenavadni spektralni sestavi zvoka: oddaja neharmonična, med sabo tuja nihanja. Cerkveni zvonovi so namenjeni oznanjanju časa in sklicu krščanskih skupnosti. V irskih samostanih so jih ulivali že v 5. st. Navadno jih ulivajo (v glinenih formah) iz brona za zvonove (80 % bakra, 20 % kositra). Na gibljivo obešen zvon v cerkvenem stolpu tolče prosto nihajoč kembelj (pritrjen na vrhu notranje strani zvona). Na zunanji steni zvona so pogosto uliti napisi in podobe. Posvetitev zvona, ki jo opravi škof ali pooblaščeni duhovnik, je mogoče zaslediti od 8. st. Največji zvon na svetu (200 t) je Car Kolokol v Moskvi, danes razstavljen v Kremlju. Zvonjenju z zvonovi pripisujejo zaščitno funkcijo (npr. zaščita pred neurjem). Zvon nastopa v številnih pripovedkah.
Dostopnost