nafta [latinsko-grško naphtha, iz perzijščine], zemeljsko olje, gorljiva zmes razl. ogljikovodikov, predvsem cikloheksanov, in najpomembnejši sestavni del bitumnov. Njena sestava je odvisna od nahajališča; je svetlorumena do črnorjava, navadno slabo tekoča, gostota 0,8–0,9 g/cm3. Nafta je nastala pred milijoni let, in sicer iz organskega materiala oz. iz planktona v morju. Nastanek za zdaj ni natančno znan. S kraja nastanka, tj. iz matične kamnine, potuje v porozne kolektorske kamnine (naftno ležišče). Pri vrtanju pogosto priteče (zaradi tlaka v globini) sama na dan, sicer pa jo črpajo. Na zemeljskem površju transportirajo surovo nafto po naftovodih do zbirnih mest, predelovalnic ali pristanišča. Predelava poteka v rafinerijah. S frakcionirano destilacijo jo ločijo na sestavne dele (bencin, petrolej, kurilno olje). Nafta je pomemben vir energije in tudi pomembna surovina v kemijski industriji (petrokemija). Za zdaj je dokazano, da znašajo zaloge ok. 120 mlr. t (polovica pod morjem). Če bi se poraba le malo povečevala, bi zdajšnje zaloge zadostovale za 40 let. Sicer pa ocenjujejo, da znašajo zaloge nafte na svetu 200–400 mlr. t. Zaloge nafte so omejene in to je posameznim državam, članicam OPEC, zagotovilo monopol. Pomembnejše izvoznice so Rusija, ZDA, Saudova Arabija, Mehika, Kitajska, Velika Britanija, Iran, Irak, Venezuela, Kanada, Združeni arabski emirati, Kuvajt, Indonezija, Nigerija, Norveška, Libija in Egipt. V Sloveniji imamo naftna in plinska polja v Prekmurju, zlasti pri Lendavi. Bogat z naftnimi polji je j. del Panonske kotline na Madžarskem, Hrvaškem in v s. Srbiji. Onesnaženje morja in obale z nafto ali naftnimi derivati, ki iztekajo iz puščajočih tankerjev ali jih izčrpavajo v morje pri čiščenju rezervoarjev, predvsem pa ob nesrečah tankerjev (največje razlitje nafte ob nesrečah supertankerjev Amoco Cadiz, Torrey Canyon in Exxon Valdez), so hud ekološki problem. Naftni madež se v tanki plasti razširi na veliko vodno površino, veter in valovi pa ga pogosto potisnejo na obalo. Nižje živali (plankton) v celoti poginejo, na obali tudi višje živali, npr. vodni ptiči zaradi zlepljenja perja. Razlitje nafte je nevarno zato, ker živa bitja biološko niso prilagojena veliki količini nafte, ki jo na zemeljsko površje črpa človek. V nekaterih delih morij so že ugotovili naraščanje števila bakterij, ki razgrajujejo nafto (Sredozemsko morje, Črno morje), vendar še hitreje narašča količina nafte, ki bi jo morale predelati. Za boj proti razlitju nafte so razvili različne kemijske postopke, ki pa imajo pomanjkljivosti: povzročajo strjevanje nafte, ki nato potone na morsko dno in škodi tamkajšnji favni in flori. Tudi posebne ladje za posnemanje naftnega madeža se pri večjih nesrečah niso posebno izkazale. Težišče delovanja je zato preprečevanje razlitja nafte, npr. gradnja tankerjev z dvojno steno, posebno zavarovanje rezervoarjev, izpopolnjena navigacijska tehnika ipd.
Deleži porazdelitve surove nafte po končnih produktih
Dostopnost