Toskana (Toscana [toskána]), pokrajina v srednji Italiji, značilen gričevnat in hribovit svet v Apeninih (Toskansko-emilijski Apenini), obsega Apuanske Alpe, gričevje, Chianti in Colline Metallifere, ter zamočvirjene priobalne ravnine; dežela Toskana (22.992 km2, 3,5 mln. preb.) zavzema devet provinc: Firence, Massa-Carrara (Massa), Lucca, Pistoia, Pisa, Livorno, Arezzo, Siena, Grosseto; glavno mesto Firence. Kmetijstvo (vinogradništvo, sadjarstvo, pridelovanje zelenjave, nasadi oljk, živinoreja), lomljenje marmorja, turizem.
Zgodovina: po prvotnih prebivalcih Etruščanih se je v antiki imenovala Etrurija, v srednjem veku Tuscija, pozneje Toskana. Po propadu zahodnorimskega cesarstva (476) so ji vladali Vzhodni Goti, Bizantinci, Langobardi in Franki. Od dobe Karla I. Velikega mejna grofija. Mejna grofica Matilda Toskanska ni imela nasledstva in je svoja posestva v Toskani zapustila svetemu sedežu. To je povzročilo skoraj stoletni spor med papežem in cesarjem, ki se je šele za časa papeža Inocenca III. (1198–1216) razrešil v papeževo korist. V tem obdobju so pridobila moč mesta Pisa, Lucca, Firence, Siena, Arrezzo, Perugia idr., obogatela so s trgovino med Orientom, s. Italijo, Svetim rimskim cesarstvom in Francijo. V 14. st. so vodilno vlogo prevzele Firence; v 16. st. so Toskano združili Medičejci, 1569 jo je papež Pij V. povišal v nadvojvodino. Po izumrtju Medičejcev je Toskano nasledil Franc Štefan Lotarinški, mož Marije Terezije. Po njegovi smrti 1765 je v Toskani zavladala stranska veja Habsburžanov. Od 1801 kot kraljevina Etrurija pod oblastjo parmskih Burbonov, 1807/08–1814 združena s Francijo. Dunajski kongres jo je kot sekundogenituro vrnil Habsburžanom. 1860 na ljudskem plebiscitu združena s kraljevino Sardinijo.
Dostopnost