Dunaj (Wien [vín]), zvezna prestolnica Avstrije in avstrijska zvezna dežela; leži ob Donavi, na sz. robu Dunajske kotline; 414,95 km2, 1,6 mln. preb.; (najnižja) nadmorska višina v osrednjem delu je 172 m (najvišja točka Hermannskogel, 542 m); Dunaj leži na stičišču naravnih prometnih povezav v smeri S–J in Z–V. Dunaj je nastal na terasah na desnem bregu Donave in se je šele pozneje razširil na ravninski levi breg; razdeljen je na 23 okrožij. Stari del omejuje širok notranji cestni obroč, do koder je do 1858 segala notranja utrdba; tam je veliko zgodovinsko pomembnih stavb, državno upravno središče in poslovna četrt (t. i. poslovno središče je nastajalo od druge polovice 19. st.); simbol in središče Dunaja je romansko-gotska cerkev sv. Štefana (12.–16. st.); na jz. robu starega dela mesta je kraljevi dvor (od 1278 rezidenca Habsburžanov) s stavbami iz razl. stoletij, od katerih so arhitekturno najpomembnejše baročne oz. baročno načrtovane (grajska knjižnica J. B. Fischerja von Erlacha); v mestu so številne cerkve in plemiške palače (prevladujejo baročne): jezuitska, dominikanska cerkev, cerkev sv. Petra, zimska palača princa Evgena, Lihtenštajnska, Starhemberška palača. Ob krožni cesti so razkošne stavbe iz različnih zgodovinskih in slogovnih obdobij, kot so univerza, mestna hiša, mestno gledališče, parlament, muzeji, opera. Več zgradb v »secesijskem« in modernem slogu so v začetku 20. st. načrtovali slovenski arhitekti J. Plečnik (mdr. Zacherlova palača), M. Fabiani, I. Vurnik in J. Jager, v drugi polovici 20. st. tudi B. Podrecca. Med notranjim in zunanjim (nekdaj obrambni zid) cestnim obročem, kjer je bil konec 19. st. linijski okop, so zdaj predmestja, stanovanjske četrti z industrijskimi obrati in pomembne poslovne ulice (Mariahilfer Straße); pomembni baročni stavbi sta Belvedere (belvedere) in cerkev sv. Karla. Na drugi strani so t. i. zunanja okrožja (na desnem bregu Donave), ki segajo daleč v Dunajski gozd, v njih je še več industrije, na z. robu mesta so predvsem vilske četrti. Na JZ stoji grad Schönbrunn. Najbolj sta industrializirana J in V, pomembna je tudi Donava. V Leopoldstadtu je Prater (obširna travnata ravnica s športnimi igrišči in zabaviščnim parkom). Dunaj je že več stoletij glavno mesto in eno najpomembnejših kulturnih središč srednje Evrope. Univerza (ustanovljena 1365) je najstarejša na nemškem govornem območju, poleg nje so na Dunaju še tehnična, ekonomska, veterinarska, agronomska fakulteta, akademija za glasbo, likovno in uporabno umetnost, dve pedagoški akademiji, številne strokovne šole; veliko muzejev (umetnostnozgodovinski, naravoslovni, tehniški, etnološki) in galerij, knjižnice, arhivi (narodna knjižnica, državni arhiv), gledališče (Burgtheater, Državna opera), pomembna orkestra (Dunajski filharmoniki, Dunajski simfoniki); sedež avstrijske akademije znanosti (ustanovljena 1847). Na Dunaju je sedež Mednarodne agencije za jedrsko energijo in organizacije UNIDO, od 1979 tretji sedež OZN (UNO-City). Dunaj je najpomembnejše industrijsko in trgovsko mesto v Avstriji. Tam so sedeži največjih avstrijskih bank in zavarovalnic, borza vrednostnih papirjev; mednarodna, regionalna in mestna železnica, podzemeljska železnica v gradnji, več pristanišč na Donavi, mednarodno letališče Schwechat; pomemben turizem (več kot 7 mln. prenočitev na leto).
Zgodovina: na območju današnjega Dunaja je bila v obdobju, ko so tam živeli Noriki, keltska Vindobona. V času cesarja Avgusta so jo podjarmili Rimljani. V 1. st. je na istem kraju nastal legijski tabor, z razpadom rimskega cesarstva pa je propadel. Verjetno so germanski in slovanski naseljenci tam živeli že prej, a ime Wenia je znano šele od 9. st. Po 1137 so se priseljevali bavarski kolonisti in Dunaj je prvič omenjen kot mestna naselbina. Med vladavino Babenberžanov (od 1156), katerih dvor je bil literarno središče, je Dunaj doživel razcvet; bil je križišče trgovskih poti iz Bizanca v j. Nemčijo in iz Benetk na Češko. 1237 ga je Friderik II. razglasil za cesarsko mesto. Po izumrtju Babenberžanov (1246) si je 1251 mesto priboril češki kralj Otokar II. Pšemisli in mu priznal gospodarske privilegije. 1278 je postalo habsburško. Vojvoda Rudolf IV. Ustanovitelj je 1365 ustanovil univerzo, kjer je v 15. st. Eneo Silvia (papež Pij II.) uveljavil humanizem. 1469 je Dunaj postal sedež škofije (1722 sedež nadškofije). Njegovo gospodarsko vlogo v trgovanju z oddaljenimi kraji – oslabljeno zaradi husitskih vojn (husiti) in prodora Turkov proti srednji Evropi – so prevzeli južnonemški trgovci, politično moč je izgubil, ko mu je Ferdinand I. 1526 odvzel precej avtonomije in tako končal spopad med patriciatom in deželnimi knezi. Šele po odbitju Turkov, ki so mesto neuspešno oblegali 1529 in 1683, se je začelo drugo obdobje njegovega razcveta. Cvetoča cesarska prestolnica je privabila plemstvo iz vseh dednih dežel in kronovin, zato se je število prebivalcev z 80.000 leta 1683 povečalo na več kot 160.000 sredi 18. st., ko je Dunaj za časa vladavine Karla VI. in Marije Terezije doživel obdobje visokega baroka v gradbeništvu; postal je prvo gledališko mesto krščanskega sveta in v času Glucka, Haydna, Mozarta tudi glasbeno središče; medicinska fakulteta je slovela po vsem svetu. Čeprav ni bil več glavno mesto Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda, ampak le še avstrijsko cesarsko mesto, je ostal nemško duhovno središče – katoliški prerod (Hofbauer), pesniki in pisatelji Grillparzer, Raimund, Nestroy, Lenau, Stifter, avstrijsko narodno gledališče, glasbeniki Beethoven, Schubert, Strauß, slikarja Schwind, Waldmüller. Socialna sestava Dunaja se je spremenila s pojavitvijo bogatih podjetnikov in veletrgovcev, ki so bili skupaj z birokracijo, povzdignjeno v plemiški stan, tipični predstavniki meščanstva. Dunaj v času bidermajerja. 1848 je cesar Ferdinand zaradi revolucionarnih nemirov pobegnil iz mesta, toda to se je moralo pokoriti A. A. Windisch-Graetzu in J. Jelačiću. Kljub razcvetu Budimpešte po avstro-ogrski nagodbi 1867 se je Dunaj razvil v svetovljansko velemesto. Po 1890 se je število prebivalcev zaradi druge širitve mesta, ko so se k mestni občini priključila predmestja, povečalo na več kot 2 mln. Po razpadu habsburške monarhije je Dunaj nazadoval, ker je bil ločen od nekdanjih avstro-ogrskih dežel in je postal veliko glavno mesto majhne republike Avstrije. 1922 se je ločil od Spodnje Avstrije in postal samostojna zvezna dežela. Kljub prizadevanjem deželne vlade je bil zaradi posebnega položaja stalno gospodarsko in politično krizno območje (delavske demonstracije 1927, februarska revolucija 1934, nacistični državni udar 1934). Po Hitlerjevem vkorakanju na Dunaj (t. i. anšlus) 1938 je nastalo »državno okrožje veliki Dunaj« s 26 okrožji. 1944/45 je bilo mesto razdejano v letalskih napadih in spopadih na tleh. Aprila 1945 ga je zavzela Rdeča armada. 1945–55 so ga razdelili na štiri zasedbena območja, podrejena zaveznikom. Od 1954 velja današnja razdelitev na 23 okrožij. Za Slovence je bil Dunaj do prve svetovne vojne pomemben ne le kot državna prestolnica, ampak kot univerzitetno središče, kot velemesto, v katerem so delovali pomembni slovenski umetniki, še zdaj pa je sedež knjižnic in arhivov, ki hranijo gradivo za slovensko zgodovino.
Dostopnost