NATO (kratica za North Atlantic Treaty Organisation), Severnoatlantska obrambna organizacija, zasnovana s pogodbo 4.4.1949 v Washingtonu; 16 ustanovnih članic: Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Velika Britanija, ZDA, od 1952 Grčija in Turčija, od 1955 ZRN, od 1982 Španija, od 1999 Češka, Madžarska in Poljska, od 29.4.2004 pa Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovenija in Slovaška. Francija je iz vojaškega delovanja zveze izstopila 1966, Grčija pa 1974–79. Sedež v Bruslju. 1. Namen Mirno urejanje mednarodnih vojaških sporov (1. člen), skupen nastop proti oboroženim napadom (3. člen), obvezna pomoč (5. člen). 2. Organizacija Zveza NATO je razvila skupno politično in vojaško organizacijo. Njen politični vrh je Severnoatlantski svet; sestavljajo ga ministri držav članic ali njihovi namestniki; vojaški vrh pa je vojaški odbor (brez Francije, Islandije in Španije). Od 1990 prizadevanja, da bi bolj poudarili politični vidik in zvezo razširili na Vzhod; partnerstvo za mir. 3. Vojaško sodelovanje Zagotavljanje skupnega poveljevanja, splošno nad armadnimi korpusi, skupni obrambni načrti, usposabljanje enot in štabov; omejena standardizacija (STANAG). 4. Ustanove Skupna infrastruktura, AWACS, NAMSA, NADGE, NICS, EAPC (nekdaj Severnoatlantski kooperacijski svet). 5. Pristojnosti V pristojnosti posameznih držav članic ostanejo vse naloge, ki ne izhajajo iz organizacije, zlasti kadrovanje.
Dostopnost