dunajski kongres, zasedanje skoraj vseh evropskih sil (razen turškega cesarstva) od 18.9.1814 do 9.6.1815 na Dunaju pod predsedstvom Metternicha; udeležilo se ga je ok. 200 držav, gospostev, mest in organizacij, da bi uredili razmere v Evropi po porazu Napoleona I. Glavne odločitve je sprejemal odbor za evropska ozemeljska vprašanja; sestavljale so ga štiri velesile: Velika Britanija, Rusija, Avstrija in Prusija. Ozemeljskim zahtevam Rusije – hotela je priključiti celotno nekdanjo kraljevino Poljsko – in Prusije – kot odškodnino za poljsko ozemlje je zahtevala vso Saško – sta se uprli Velika Britanija in Avstrija, saj sta hoteli obnoviti evropsko ravnotežje. To je znal izrabiti predvsem Ch. M. de Talleyrand-Périgord; premagano burbonsko Francijo mu je uspelo rešiti iz osamitve in jo kot peto velesilo uvrstiti med pet vodilnih sil v odboru. 3.1.1815 so se Avstrija, Velika Britanija in Francija združile proti Rusiji in Prusiji (pentarhija) v tajno obrambno zvezo. Kmalu zatem je bil pri ozemeljskem vprašanju sprejet kompromis, ki je upošteval evropsko ravnotežje: Rusija, poleg Velike Britanije zmagovalka na dunajskem kongresu, je dobila Poljsko (toda brez Zahodne Prusije, z. dela Velike Poljske, Noteškega okrožja, Galicije in Krakova). Prusija je dobila s. polovico kraljevine Saške in velika območja v Porenju in Vestfaliji; ostale so ji tudi vse pridobitve iz prve delitve Poljske, iz druge delitve pa približno polovica ozemlja. Avstriji so vrnili stara dedna območja Tirolske, Vorarlberga, Koroške in Kranjske, poleg tega Milano, Benečijo z Dalmacijo, Galicijo in Salzburg; odpovedala pa se je svojim posestim v Porenju. Velika Britanija je od svojih pridobitev iz napoleonske dobe obdržala Malto, Helgoland, Cejlon, Mauritius in Kaplandijo. Francija v nasprotju s prvim pariškim mirom (30.5.1814) ni utrpela ozemeljskih izgub (revizija v drugem pariškem miru 20.11.1815). Nekdanja republika Združene Nizozemske in Avstrijska Nizozemska sta se združili v kraljevino Združene Nizozemske. Vse srednjenemške države – razen Saške – so razširile svoja ozemlja. – Želja nemških domoljubov po vzpostavitvi Nemčije, združene v eno državo, ni bila uresničena. Sveto rimsko cesarstvo je nadomestila Nemška zveza, ohlapna državna zveza 34 suverenih kneževin (pozneje se je pridružil Hessen-Homburg) in štirih svobodnih mest. V Nemški zvezi je imela politično in vojaško premoč sprva Avstrija, potem tudi Prusija, pa čeprav sta ji pripadali le s svojimi nekdanjimi državnimi ozemlji.
Dostopnost