kavzalnost [latinsko causa, ‘vzrok’], 1. splošno:vzročnost; medsebojno razmerje med vzrokom in učinkom.2. filozofija:ker vzročni zakon pomeni, da ima vsako dogajanje nujno vsaj en vzrok in je to dogajanje vzrok naslednjega dogajanja, pri čemer enaki vzroki porajajo enake učinke, si kavzalnost po navadi lasti univerzalno veljavo. Ker naj bi bila časovno strukturirana vzročna povezanost (kavzalni neksus) vsega dogajanja neprekinjena in popolna, vodi k vprašanju o začetku in koncu oz. končnosti in neskončnosti vzročne verige v filozofski aporiji. Kot temeljna struktura vsega dogajanja kavzalnost nasprotuje drugemu temeljnemu filozofskemu pojmu, svobodi; povezava med kavzalnostjo in svobodo pa je filozofsko relevantno vprašanje (determinizem, indeterminizem). – Aristotel je razlikoval štiri vzroke: materialnega, formalnega, gibalnega (učinkujočega) in smotrnostnega, ki šele v svoji enotnosti oblikujejo skupni vzrok; novoveško naravoslovno mišljenje je od B. Spinoze, G. Galilea in I. Newtona naprej zožilo kavzalnost na mehansko zvezo gibalnega učinka. Empirizem in skepticizem soglašata, da kavzalnosti kot zakona v stvareh samih ni mogoče dokazati, zato se lahko po D. Humu sprašujemo le o duši kot o mestu kavzalnosti, pri čemer naj bi bila kavzalnost neka asociacija, ki nastane na podlagi navade in pričakovanja. Za I. Kanta pripada kavzalnost apriornim kategorijam; veljavnost vzročnega načela naj bi bila dana zgolj na področju izkušnje. A. Schopenhauer je razlikoval tri oblike kavzalnosti: vzrok na anorganskem področju, dražljaj na organsko-vegetativnem področju in motiv kot instanco zavesti, ki vodi delovanje. Logična analiza kavzalnosti vodi k zunanjim okoliščinam, ki šele ustvarijo in sprožijo celotno dogajanje.
Sorodna gesla: aporija | determinizem | Hume, David | indeterminizem | Kant, Immanuel | kategorija | mehanicizem | načelo | Schopenhauer, Arthur | vzrok3. fizika:fizika skuša dogodke pojasniti na osnovi prejšnjih dogodkov ali iz razpoložljivih podatkov napovedati dogodke v prihodnosti. V klasični fiziki lahko vsi »prejšnji« dogodki, ne glede na to, kje so se zgodili, vplivajo na poznejše dogodke. Ta misel temelji na privzetku neskončno hitrega razširjanja učinkov (signalov), ki jih ti dogodki povzročijo (teorija o učinkovanju na daljavo). Sodobna fizika je prišla do spoznanja, da je največja hitrost za razširjanje signalov svetlobna hitrost, ki je končna (3 · 108 m/s); s tem je pokazala, da je stari privzetek o neomejeni vzročnosti napačen in da v pogojih, ki jih opisuje relativnostna teorija, ne velja več. Dogodki se razdelijo v takšne, ki so z dogodkom A lahko v vzročni (kavzalni) zvezi (tj. povezani ali odvisni), in takšne, ki niso in ne morejo biti povezani in je zanje nepomembna, kdaj so se glede na dogodek A zgodili in kje. Dogodke, ki so z danim dogodkom lahko v vzročni zvezi, in tiste, ki ne morejo biti v prostoru-času, razmejuje svetlobni stožec. V kvantni mehaniki velja načelo nedoločenosti, ki pravi, da v mikrofizikalnih pojavih niso hkrati določljive vse količine, npr. kraj in gibalna količina (oz. hitrost) elektrona, ki bi bili potrebni za napoved pojava in njegovega vnaprejšnjega razvoja (npr. potovanja elektrona po njegovi »tirnici«). Opis in napovedi pojavov zato temeljijo le na statističnih izrazih, ki podajajo verjetnosti in porazdelitve. Opazljivih količin (npr. lego in hitrost delca) tako z matematičnimi metodami ni mogoče kavzalno povezati med seboj. V zadnjem času večino makroskopskih dinamičnih sistemov obravnavajo kot kaotične (kaos). To pomeni, da lahko že neskončno majhna sprememba začetnih pogojev neke dinamične spremenljivke v sistemu privede do nepredvidljivih in nenapovedljivih sprememb v vedenju vsega sistema. Strogo deterministično se vedejo le zelo posebni sistemi, ki jim pot skozi kaos preprečujejo ustrezne zapore. Čeprav novi pogledi vzročnosti načeloma ne omejujejo, pa znatno zmanjšajo preračunljivost in napovedljivost realnih sistemov. V tej zvezi, a nekoliko pretirano formulirano, se lahko vprašamo, »ali lahko zamah metulja s krilci vpliva na gibanje planetov?«.
Dostopnost