Norik, kraljevina, ki jo je v 2. st. pr. n. š. na območju med Innom in madžarskim delom Donave ustanovilo 13 plemen; ime po prebivalcih Noričanih; drugo najmočnejše pleme Tavriski je bilo naseljeno do Blatnega jezera. Gospodarsko pomembno je bilo pridobivanje kovin, zlasti železa. Tesni trgovinski stiki z rimsko državo; po vpadih Kimbrov (113 pr. n. š.) in Bojev (59 pr. n. š.) se je noriška kraljevina vedno bolj opirala na Rim; ok. 10 pr. n. š. je Norik izgubil samostojnost, pod cesarjem Klavdijem je ok. 45 n. š. postal rimska provinca (Noricum). Od 1. st. pr. n. š. je veljalo naselje na Štalenski gori za gospodarsko središče Norik. V obdobju Dioklecijana (284–305) je bila provinca (z mejo na Turah) razdeljena na Obrežni (Norik Ripense) in Notranji oz. Sredozemski Norik (Norik Mediterraneum) z glavnim mestom Virun (na Gosposvetskem polju). Zaradi barbarskih zmag je ob koncu 4. st. rimska oblast v Noriku slabela, 488 je bil Obrežni Norik uradno opuščen, Notranji Norik pa je zadnji udarec doživel s prihodom Slovanov, Avarov ter Bajuvarov konec 6. st. Iz Norika so znani številni vojaški tabori in naselbine mestnega značaja: Iuvavum (Salzburg), Lauriacum (Linz), Celeja (Celje), Ovilava (Wels), Vindobona (Dunaj), Flavia Solva (Lipnica).
Dostopnost