nova glasba, skupno ime za razl. smeri, ki so v 20. st. nastale kot gibanje, nasprotno prevladujoči romantični simfonični tradiciji 19. st. Na prehodu v novo glasbo se je ok. 1890 pojavil impresionizem, vendar tudi razdvojena simfonična glasba G. Mahlerja. Ok. 1900 je sledil ekspresionizem. Njegovi najpomembnejši skladatelji (A. Schönberg, A. Berg, A. von Webern, H. Eisler) so ok. 1908 prispeli do svobodne atonalnosti in od 1924 skladali pretežno v dvanajsttonski tehniki. Ob tem sta se, enotna v protiromantični usmerjenosti, pojavljala radikalna avantgarda (bruitizem okoli E. Varèseja) in poseganje v tradicijo ljudske glasbe (Z. Kodály, B. Bartók) ali v predromantično glasbo (I. Stravinski, S. S. Prokofjev, deloma P. Hindemith, C. Orff, D. Milhaud). Hkrati nenehno razglabljanje o simfonični tradiciji, npr. pri D. D. Šostakoviču, B. Brittnu ali K. A. Hartmannu. Globoko zarezo je naredil nemški fašizem, ki je skoraj vse začetke nove glasbe zatrl kot »izrojene«. Po drugi svetovni vojni se je po Schönbergu, posebej pa po Webernu, zgledovalo veliko število skladateljev, ki so najprej uporabljali dvanajsttonsko, od 1948 pa tehniko serialne glasbe (O. Messiaen, K. Stockhausen, L. Nono, P. Boulez, L. Berio, G. Ligeti, v zadnjem obdobju Stravinski idr.). Pridružili sta se elektronska glasba in musique concrète. Kot skrajnosti se pojavljata naključnostna glasba (aleatorika; J. Cage) in glasbeni neodadaizem. Začetniki eksperimentalne glasbe so D. Schnebel, H. Holliger, M. Feldman, I. Xenakis idr. Od 1960 posvečajo največjo pozornost inscenaciji glasbenega predvajanja (glasbeno gledališče; M. Kagel; H. W. Henze) in zvočnobarvnim kompozicijam. Skladatelji, kot so G. Ligeti, H. W. Henze, K. Penderecki, W. Lutoslawski, in tudi vračanje k drugim vodilnim zgledom (G. Mahler, Ch. Ives idr.) so v 70. letih pripeljali do opuščanja serialnih vzorcev in ugotovitev ter do novih razmislekov o romantičnem izročilu (posebej R. Wagnerja). Številne skladbe mlajšega skladateljskega rodu uvrščajo ob zelo sporno geslo nove preprostosti. Vsem zgodovinskim določilom so se odpovedali (samo navidez) t. i. minimalisti (minimalizem). Skladatelji St. Reich, Ph. Glass, T. Riley in J. Adams so se v svojih delih posebno močno zgledovali po neevropskih obrazcih. Neevropsko in evropsko glasbeno izročilo so produktivno združili I. Yun, K. Fukushima, T. Takemitsu, toda tudi K. Stockhausen. Vodilna predstavnika v 80. letih sta postala M. Feldman s svojimi tihimi, krhkimi in dolgimi skladbami ter L. Nono s svojimi poznimi deli.
Dostopnost