Petrarca [petrárka], Francesco, italijanski pesnik, *20.7.1304 Arezzo, †18.7.1374 Arquà; 1327 srečanje z Lauro, ki je navdihnilo njegov lirski opus, napisan v ljudskem jeziku (italijanščini); 1333–49 živel v Vaucluseju pri Avignonu; 1341 okronan za pesnika na rimskem Kapitolu; 1342 srečal Cola di Rienza; povezala ju je ideja o ponovni vzpostavitvi rimske republike in enotnosti Italije (kancona Moja Italija, Italia mia). 1353–61 v Milanu v službi Viscontijev; od 1362 v Benetkah, Padovi in Arqui. – Najpomembnejši italijanski lirik in utemeljitelj humanizma, z Dantejem Alighierijem in G. Boccacciem ustvarjalec klasičnega kanona italijanske književnosti; v njegovih pesmih v italijanskem jeziku, zbranih v zbirki Soneti in kancone (Canzoniere, po 1366; sl. 1954), se antična oblikovna tradicija prepleta s ‘sladkim novim slogom’ (dolce stil nuovo), pesem v tercinah Zmagoslavja posnema Dantejevo Božansko komedijo in predstavlja obdobje človekovega bivanja kot zmago ljubezni, čistosti, smrti, slave, časa ter večnosti. Po rimskih zgledih so nastali ep v latinskem jeziku Afrika (Africa), v njem poveličuje Scipionova dejanja, ter eklogi Pastirska pesem (Bucolicum Carmen) in Pisma v metrih (Epistolae metricae); v teh delih kakor tudi v pismih kot literarni zvrsti (po zgledu Cicerona) ter moralnih in filozofskih traktatih (Epistolae familiares, Secretum meum, De vita solitaria, Rerum memorandum libri, De remediis utriusque fortunae) je Petrarca ustvaril literarne oblike evropskega humanizma.
Dostopnost