italijanska umetnost, umetnost na tleh zdajšnje Italije; različne prvine staroitalske, etruščanske, grške in starokrščanske umetnosti iz predzgodovine in antike niso predstavljene v okviru italijanske umetnosti.
Srednji vek Samosvoja italijanska narodna umetnost se je razvila 10.–13. st.
Arhitektura Lombardske cerkve so nastajale pod nemškim in burgundskim vplivom, toskanske cerkvene stavbe pa so ohranjale bizantinsko izročilo. V Rimu so Kozmati ustvarjali bogato okrašene križne hodnike; v j. Italiji in na Siciliji so pod normanskimi, bizantinskim in mavrskimi vplivi nastajale monumentalne stavbe in notranjščine svojevrstne izraznosti (stolnice v Cefalùju, Palermu, Monrealeju). Šele prodirajoči francoski gotiki je uspelo zajeziti prevladovanje bizantinske umetnosti. Prve gotske cerkve (Chiaravalle pri Anconi idr.) so nastajale še pod vplivom tujih zasnov burgundskih cistercijancev, medtem ko se je v 14. st., predvsem pri stavbah beraških redov, uveljavljal samosvoj italijanski oblikovalski slog (San Francesco v Assisiju, Santa Maria Novella in Santa Croce v Firencah). V italijanski različici gotike so nastajale stolnice v Firencah, Sieni in Doževa palača v Benetkah. V zgodnji renesansi (15. st.) je F. Brunelleschi v Firencah utemeljil novi stavbarski slog, navezoval se je na antiko. Ta arhitektura je hkrati povzemala tudi prvine toskanske romanike. Brunelleschijev učenec Michelozzo di Bartolommeo je s palačo Medičejcev v Firencah ustvaril vzorec nove palače z jasno členjenimi fasadami z rustiko in širokim venčnim zidcem, z njo se je novi arhitekturni slog začel širiti tudi po s. Italiji. Najpomembnejši stavbar poleg Brunelleschija je bil v Firencah L. B. Alberti. Ta se je v poznejši fazi renesanse tudi teoretično ukvarjal z antiko. V Urbinu je gradil L. Laurana (Lucijan Vranjanin) veličastno kneževo palačo (Palazzo Ducale) in proti koncu stoletja je D. Bramante v Lombardiji ustvarjal stavbe v lokalnem renesančnem slogu, njegovo delovanje v Rimu pa je pomenilo prodor visoke renesanse (Santa Maria delle Grazie v Milanu, tempietto di San Pietro v Montoriu in načrti za cerkev sv. Petra v Rimu). Njegove pobude so vplivale na arhitekturo Rafaela in drugih mojstrov. 1506 je dobil Bramante naročilo za novogradnjo cerkve sv. Petra v Rimu, tam so se v 16. st. zbrale umetniške sile visoke renesanse. Njegov osnutek osrednje stavbe, kot organski sklop v sebi umirjenih prostornin, je bil dovršeni odsev renesančnega arhitekturnega ideala. Michelangelo Buonarroti, ki je 1547 prevzel vodstvo gradbenih del cerkve sv. Petra, je dokončno uveljavil zamisel o osrednji stavbi, čeprav v nekoliko modificirani obliki. Med rimskimi palačami prednjači Palazzo Farnese (A. da Sangallo starejši in Michelangelo). Vodilni stavbar v Benetkah je bil J. Sansovino. A. Palladio je bil začetnik poznorenesančne arhitekturne smeri, ki je postala zgled vsej Evropi. V Italiji se je začelo baročno stavbarstvo s stvaritvami G. L. Berninija in Borrominija v Rimu. V Piemontu se je G. Guarini navezal na Borrominija in nastale so najpomembnejše stavbe italijanske umetnosti v 18. st. (F. Juvarra).
Kiparstvo in slikarstvo Plastike, ki jih je v romaniki obvladoval bizantinski vpliv, so se v Apuliji pri Arnolfu di Cambiu pod Friderikom II. svobodneje prilagajale antičnim vzorom. V slikarstvu so v 12. st. mozaiki (Sicilija, Benetke) še popolnoma pripadali bizantinski umetnosti, dokler jih ni Cimabue proti koncu 13. st. postopoma osvobodil iz te odrevenelosti. Z G. Pisanom se je kiparstvo usmerilo v gotiko in pod njegovim vplivom so delovali predvsem kiparji kot A. Orcagna in A. Pisano (prva vrata na baptisteriju v Firencah). V Veroni so ustvarjali lombardski klesarji, stavbarji in kiparji »campionesi« grobnice družine della Scala (Arche Scaligere). V 13. st. je Giotto s premagovanjem bizantinskega oblikovnega kanona utemeljil novo italijansko slikarstvo. Z njegovo umetnostjo je slikarstvo dohitelo in prehitelo plastiko, ki je imela dotlej vodilno vlogo. Nastale so slikarske šole v Firencah, Benetkah in drugih italijanskih mestih. T. in A. Gaddi sta bila s svojimi freskami in tabelnimi slikami neposredna naslednika Giotta, sienska šola pa je ostajala bolj povezana s tradicijo (Duccio di Buoninsegna, S. Martini, brata Lorenzetti). Orcagna kot mojster fresk na Camposantu v Pisi (Zmagoslavje smrti idr.) se je dokopal do novega bivanjskega nazora, ki so ga drugi mojstri, z uporabo bogatejših umetniških sredstev, še stopnjevali. Na začetku 15. st. so postale Firence ob stvaritvah v slikarstvu (Masaccio) in v kiparstvu (L. Ghiberti, Donatello) rojstno mesto zgodnje renesanse, katere vodilni nalogi sta bila študij narave in perspektivično upodabljanje prostora. Čeprav je gotsko izročilo še vedno obvladovalo pretanjšane slike fra Angelica, so se poznogotske prvine v umetnosti fra Filippa Lippija in njegovega učenca S. Botticellija že povezovale z novim smislom za resničnost. Poleg naštetih so v drugi polovici 15. st. delovali v Firencah še D. Ghirlandaio in F. Lippi. Ob njih je zrasla cela generacija mojstrov (P. Uccello, A. del Castagno, Domenico Veneziano idr.). V srednji Italiji so delovali Piero della Francesca, Melozzo da Forlì idr., v Padovi A. Mantegna, v Benetkah brata Gentile in Giovanni Bellini ter V. Carpaccio. V slogu umbrijskega Piera della Francesca so se slikovna površina, moč barve in upodobljena telesnost združili v enkratni učinek. Upodobitev človeka v smislu statuaričnosti sega nazaj do Giotta, enako kot perspektivično izoblikovani prostor, s katerim pa ostaja figura ploskovito povezana. Poleg Donatella so v Firencah delovali mojstri glaziranih lončenih skulptur Luca in Andrea della Robbia, kot kiparji v marmorju bratje Rossellino idr. Med mojstri bronaste plastike je predvsem pomemben A. del Verrocchio (B. Colleoni, Benetke). Kot vodilni mojstri visoke renensanse so delovali Leonardo da Vinci, Rafael Santi in Michelangelo Buonarroti v Firencah in Rimu, Tizian, Tintoretto in P. Veronese v Benetkah. Leonardo je s svojimi stvaritvami, v katerih se barvitost svetlobe združuje z barvitostjo sence in z individualnostjo človeške podobe, uvedel visoko renesanso, ta se je najbolj popolno izoblikovala v Rafaelovih stvaritvah. Vodilna načela oblikovanja so: enovitost oblike in izraza, barve, svetlobe in prostora, človeka, živali in narave, lepota in skladnost ter umirjenost tudi v strastni vzburjenosti. V Italiji je bil v središču nove humanistične podobe sveta človek. Beneška visoka renesansa s poudarkom na barvi kot najpomembnejšem izraznem sredstvu se je začela pri Giorgioneju in dosegla svojo popolno uresničitev pri Tizianu, I. Palmi in pri Correggiu v Parmi. Michelangelove freske so v svoji dramatični razgibanosti (Rim, Sikstinska kapela) vsebovale že baročna oblikovna načela. Tudi njegov kiparski opus deloma že presega klasično umirjenost renesanse. Pozne stvaritve Michelangela in Rafaela so vodile že k manierizmu, ki je v prvi četrtini 16. st. stopal na mesto kratkotrajnega razcveta visoke renesanse. V tem stoletju se je razširil po vsej Italiji (vodilni predstavniki: Tintoretto, Correggio, Veronese idr.). »Oče baroka« v Italiji, njegovi domovini, je Michelangelo. V plastiki visokega baroka je Bernini določal slog, takšen se je razširil po vsej Evropi. Šele proti koncu 18. st. se je z umetnostjo A. Canove uveljavil neoklasicizem. V tem stoletju je bilo vodilno beneško rokokojsko slikarstvo (S. Ricci, G. B. Piazzetta in G. B. Tiepolo).
Novejši čas V 19. st. je italijanska umetnost večidel živela od dosežkov minulih obdobij in izgubila vodilno vlogo.
Arhitektura Stavbe v neoklasicističnem in novogrškem slogu (marmorno svetišče v Possagnu, A. Canova, 1819–30). Poleg novih nalog (železniške postaje, tovarne, javna poslopja) v slogu historizma so arhitekte zaposlovala urbanistična vprašanja, zlasti v velikih gospodarskih središčih (Torino, Milano, Genova, Trst). Predstavnik futurizma je bil arhitekt A. Sant'Elia s svojimi osnutki za nebotičnike (Città Nuova 1913/14, Manifest futuristične arhitekture, 1914). Internacionalni slog se je uveljavil šele v zgodnjih 30. letih (A. Libera, G. Terragni, ki je 1929 gradil Novecomun, novo mestno četrt v Comu). Pod vplivom fašizma je sledila arhitektura psevdoantičnih monumentalnih stavb. Po drugi svetovni vojni se je italijanska arhitektura znova navezala na mednarodne tokove, zlasti pod vplivom F. L. Wrighta; drzne jeklene konstrukcije kot Palazzo dello Sport (1958–60, arhitekt P. L. Nervi), nebotičnik Pirelli v Milanu (G. Ponti in Nervi) so usmerjale novo italijansko arhitekturo.
Slikarstvo in kiparstvo V slikarstvu se je v drugi polovici 19. st. uveljavila impresionizmu sorodna smer skupine Macchiaioli (G. Fattori, T. Signorini). V začetku 20. st. se je tudi slikarstvo usmerilo v futurizem, »lepota giba« je postala odločujoči impulz. 1910 je F. T. Marinetti sestavil Manifest futurističnih slikarjev (G. Balla, U. Boccioni, C. Carrà, G. Severini). 1911–15 je G. de Chirico utemeljil smer pittura metafisica, ki sta se ji pozneje pridružila še C. Carrà in G. Morandi; z izjemno ostro plastično modelacijo in skrajno stopnjevano perspektivo nastaja nestvaren, skrivnosten svet. Tej smeri soroden je bil sprva program valori plastici, ki je usmerjal italijansko umetnost vse do druge svetovne vojne; od 20. let se je poleg drugih smeri uveljavljala še težnja po vrnitvi k nacionalnim tradicijam quattrocenta. 1946 sta R. Guttuso kot predstavnik družbenokritičnega realizma in G. Santomaso kot privrženec mednarodnega informelnega slikarstva zasnovala Fronto Nuovo delle Arti. V sodobnem slikarstvu se tradicionalne razmejitve med zvrstmi razkrajajo (L. Fontana, A. Burri, P. Dorazio, P. Manzoni, M. Merz). Kiparstvo je bilo proti koncu 19. st. prav tako pod vplivom futurizma, vendar se ni povzpelo nad nacionalno veljavo. Mednarodno priznanje sta dosegla v 20. st. šele M. Marini in G. Manzù, vsak po svoje sta zajela človeško figuro v oblike svojega kanona. V 60. in 70. letih je bilo pomembno gibanje arte povera, ki je v umetnost vpeljalo procesualnost, organske materiale ipd. Za pozna 70. in 80. leta je značilna postmoderna tematika, t. i. transavantgarda (S. Chia, E. Cucchi, F. Clemente, M. Palladino), ki jo je utemeljil kritik A. Bonito Oliva (*1939).
Dostopnost