staronordijsko slovstvo, nordijska (severnogermanska) književnost se je prvič pojavila na Islandiji. Približno 875–930 so se številne ugledne norveške rodbine izselile na Islandijo in tam še naprej gojile in razvijale svoje ustno pripovedno izročilo. Ko so se naučili pisati in začeli pridobivati višjo izobrazbo (po pokristjanjenju 999), so literarno izročilo zapisali. Najstarejša pričevanja so ohranjena v zbirki pesmi o bogovih in junakih v kiticah z začetno rimo, Pesniška Edda (Edda). Pesništvo skaldov znano že iz 9. st. Junaštva njihovih kraljev opeva v izjemno umetelnem, s kenningi okrašenem jeziku. To pesništvo opisano v t. i. Prozni Eddi ali Mlajši Eddi, poetiki skaldov in nordijski mitologiji; napisal jo je Snorri Sturluson. Pomembna dela so tudi sage, prozne pripovedi o življenju in delu islandskih kmetov. Sem sodijo še poročila o zgodovinskih norveških kraljih, zlasti Snorrijevo zgodovinsko delo Zemeljska krogla (Heimskringla, ok. 1230). Pričevanja o zgodnejših zgodovinskih prizadevanjih zapisana v delu Landnámabók, prva polovica 13. st. – opisuje odkritje in naselitev Islandije – ter v delu Ílendingabók duhovnika Arija.