Termania - Veliki splošni leksikon

Španija (España, uradno ime Reino de España, Kraljevina Španija), država v jz. Evropi, zavzema več kot štiri petine Iberskega polotoka. Njeni sestavni deli tudi Baleari, Kanarski otoki in Španska Severna Afrika. Španija zahteva tudi priključitev britanskega dominiona Gibraltar na skrajnem J polotoka.

časovni pas	srednjeevropski čas, poletni čas
površina	504.782 km2, S–J 860 km, V–Z 1000 km
prebivalstvo	40,3 mln., 80 preb./km2, letna rast 0,2 %, življenjska doba 79 let
glavno mesto	Madrid, 2,9 mln. preb., 650 m nad morjem, na Kastilski planoti (Mezeta) sredi Iberskega polotoka
upravna razdelitev	17 regij (avtonomnih skupnosti), 50 provinc
članstvo v organizacijah	OZN (od 1955), Svet Evrope, EU, OECD, ZEU, NATO, OVSE
uradni jezik	španski; od 1978 kot nacionalni jeziki priznani tudi katalonski, baskovski in galicijski
denarna enota	evro (oznaka EUR)

Naravne razmere
Notranji del Iberskega polotoka obkrožajo in zapirajo visoka gorovja. Pireneji na SV ločijo polotok od Francije, vzporedno z Atlantsko obalo na S se razteza Kantabrijsko gorovje, na skrajnem J Betijsko gorovje; s skupino Sierra Nevada segajo najvišje na Iberskem polotoku (Mulhacén, 3478 m). Drugi gorski venci razčlenjujejo deželo na visoke planote in kotline. Planota Mezeta obsega skoraj dve tretjini površine države. Je mizasta pokrajina s kristalinsko osnovo, nastala v paleozoiku, in le deloma prekrita z mlajšimi nanosi. Kastilsko gorovje jo deli na nekaj višji s. del (Severna Mezeta, povprečno 800 m nad morjem) in nižji j. del (Južna Mezeta, 600 m nad morjem). Notranješpanske visoke planote na SV omejuje Ibersko gorovje, na J pa hribovje Sierra Morena. Pomembne reke so Ebro in Guadalquivir z obsežnima sistemoma kotlin (kotlina ob reki Ebro, Andaluzijska kotlina) ter Duero, Tajo in Guadiana, ki namakajo visoke kastilske planote in pokrajino Estremadura. Podobno kot s. in j. obrobja gorovij so tudi rečne ravnice terciarnega izvora. Obala je precej razgibana. Razen naplavnih ravnic v bližini izlivov večjih rek je priobalna ravnica zelo ozka ali pa je sploh ni. Betijsko gorovje se nadaljuje v otoško skupino Baleari (5014 km2) z glavnimi otoki Majorka, Menorka, Ibiza in Formentera. Otoki so hriboviti (na Majorki do 1445 m nad morjem). Kanarski otoki (7242 km2) pred sz. afriško obalo so vulkanskega izvora. 3718 m visoki vulkan Pico de Teide na otoku Tenerife je najvišja vzpetina Španije.
Podnebje v Španiji je zelo pestro. SZ je vse leto pod vplivom z. vetrov in zato precej namočen (tudi do 2500 mm padavin na leto), preostala Španija pa ima sredozemsko podnebje z izrazito sušnimi poletji in vlažnimi zimami. Letna količina padavin na Mezeti je 300–500 mm, v gorovjih pa do 1000 mm. Jv. obala z manj kot 200 mm padavin na leto je najbolj sušno območje v Evropi. Poletja na visokih planotah in v notranjih nižavjih so tudi zelo vroča (ponekod povprečna mesečna temperatura 28 °C), januarja so na visokih planotah povprečne mesečne temperature le 2–6 °C. Obalna območja (skupaj z Baleari) so pod vplivom oceanskega in sredozemskega podnebja, posebej na jugu (Costa del Sol) in JV, topla vse leto; povprečne temperature so tam ok. 12 °C pozimi in več kot 25 °C poleti. Kanarski otoki imajo subtropsko podnebje in dokaj izenačene temperature (med 18 °C pozimi in 25 °C poleti). Nekdaj prostrani gozdovi na Iberskem polotoku so sčasoma zaradi povečane sušnosti izginili in danes je z gozdom poraščenih le še 5 % površja države. V goratih delih je človek po stoletjih izsekavanj gozd iztrebil; zamenjala ga je grmičevnata makija. V novejšem času si z obsežnimi pogozdovanji prizadevajo omiliti zlasti izjedanje prsti in preprečiti spreminjanje pokrajine v stepo. Na S pa so še vedno večji gozdovi. Rastejo hrast, bukev in breza, v Pirenejih pa tudi pravi kostanj. Kjer prevladuje sredozemsko podnebje, uspevajo črnika, hrast plutovec, razl. borovci in drugo zimzeleno rastje, le ob srednjem toku reke Ebro in na sušnem JV je že od nekdaj stepa. V Španiji je več narodnih parkov (mdr. v Pirenejih in na Kanarskih otokih).

Prebivalstvo
Na ozemlju Španije so pustila sledove številna ljudstva. Temelj današnjega prebivalstva predstavljajo predindogermanski Iberi in Kelti. V španskem jeziku je čutiti prevladujoč vpliv Rimljanov, nanj pa so vplivali tudi germanski zavojevalci, predvsem Zahodni Goti; nanje spominjajo številna krajevna imena. V kulturi je čutiti močne vplive arabskih zavojevalcev, ki so predvsem j. del Iberskega polotoka obvladovali več stoletij. Le v Zahodnih Pirenejih in ob Biskajskem zalivu so se kot ostanek Predindoevropejcev ohranili Baski (2,5 % prebivalcev v državi), deloma so ohranili svoj lastni jezik. 73 % prebivalcev države sestavljajo kastilsko govoreči Španci, 18 % je Kataloncev in 6 % Galičanov. Španija je po površini med največjimi evropskimi državami. Zaradi naravnih razmer je srednje gosto poseljena, vendar velike razlike med pokrajinami. Razen glavnega mesta Madrid in primestnih naselij so praviloma priobalna območja gosteje poseljena kot notranjost. Številni deli v osrednji Španiji so območja, s katerih so se ljudje največ izseljevali. Danes so manj gosto poseljena kot 1930. Glavni cilji notranjih migracij (okrepile so se po 1945) so območja hitre industrializacije v Kataloniji (z Barcelono), baskovske priobalne province ter veliki mesti Madrid in Valencia. Od začetka 80. let nekatera gosto poseljena območja kažejo znake izseljevanja, predvsem na mestna obrobja. V mestih živijo več kot tri četrtine prebivalcev. Selitve od 1960 usmerjene tudi v srednje- in zahodnoevropsko razvite države, po vključitvi Španije v ES se precej prebivalstva vrača. Danes živi v tujini ok. 10 % Špancev. Prebivalci so skoraj izključno katoličani; le peščica predstavnikov protestantske, judovske in islamske vere. S sklenitvijo konkordata z Vatikanom (1978) katoliška Cerkev ni več državna Cerkev, čeprav je še vedno ohranila močan vpliv, predvsem v vzgoji in izobraževanju. Šolanje je obvezno od 6. do 14. leta starosti. Srednje šole so večinoma triletne, na njih dijaki maturirajo. Visokošolski študij vključuje obvezne enoletne priprave brez določene usmeritve. Večina od več kot 40 univerz je državnih; nekatere med njimi so med najstarejšimi v Evropi (Salamanca 1134 in 1218, Valladolid 1346, Barcelona 1450, Valencia 1499).

Državna ureditev
Po ustavi iz 1978 je Španija monarhija z demokratično parlamentarno ureditvijo. Vodja države in simbol narodne enotnosti je kralj (dedno nasledstvo), obenem tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Nosilec zakonodajne oblasti je dvodomni parlament, t. i. cortes generales, sestavljen iz poslanske zbornice (congreso de los diputados) s 350 člani (izvoljeni so na volitvah vsake štiri leta), ter senata (senado) z 255 zastopniki iz provinc (208 je izvoljenih neposredno na volitvah, 47 imenovanih). Na čelu vlade (odgovorna parlamentu) je ministrski predsednik. Imenuje ga kralj, izvoli pa poslanska zbornica. Na njegov predlog kralj imenuje druge vladne ministre. Na čelu sodne oblasti je vrhovno sodišče. Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
Španija se zdaj iz nekdaj prevladujoče kmetijske razvija v sodobno industrijsko državo. Po pridružitvi ES (1986) je sledila nagla gospodarska rast. Spremljali so jo razmeroma visoka inflacija, vse večja brezposelnost in povečan primanjkljaj v trgovinski in plačilni bilanci. Glavni cilj njene gospodarske politike je bilo povečanje konkurenčnosti in prilagoditev splošne ravni v EU. Ugodne možnosti za vlaganja je izrabila predvsem industrija; kmetijstvo ima v celotnem gospodarstvu še vedno pomembno vlogo, še posebej ker hkrati zadržuje odhajanje delovne sile (10 % aktivnega prebivalstva; 1960 kar 40 %) v nekmetijske poklice in s tem izseljevanje prebivalstva. Kmetijsko sta izkoriščeni okoli dve petini skupne površine države, znaten del površin pa je opuščen. Velikega dela države še vedno ne namakajo, delovne metode so zastarele, donosi nizki, primanjkuje sredstev za izboljšanje pridelave. Predvsem pa je neugodna sestava posestev: v osrednjem delu in na J Španije prevladujejo velika posestva (s prevladujoče ekstenzivnim kmetijstvom), na S pa majhna in razdrobljena. Namakana zemljišča, namenjena večinoma pridelovanju za izvoz (agrumi, sadje, vino, zelenjava), so se po zaslugi velikih zajezitev rek v 70. in 80. letih zelo povečala. Poleg agrumov (največ na J in JV države) so najpomembnejši kmetijski pridelki žita (pšenica, ječmen, koruza, riž), olive (približno četrtina vse svetovne pridelave), sadje, vino, grozdje, zelenjava, sladkorna pesa in krompir. V manjšem obsegu pridelujejo bombaž, lan, konopljo in tobak, ponekod je pomembno tudi pridelovanje sončnic, banan in dateljnov. Živinoreja (govedo, ovce, koze, prašiči) ima poseben pomen; mule, osli in konji so na zaostalih območjih še vedno pomembne delovne in tovorne živali. Omeniti je treba še rejo živali za bikoborbe, gojenje sviloprejk in čebelarstvo. Pomen gozdarstva ni velik; gospodarsko pomembnejši drevesni vrsti sta le pravi kostanj in hrast plutovevc, les za industrijsko predelavo uvažajo. Pomen ribiškega gospodarstva v Španiji je razmeroma velik, prizadela ga je omejitev lova rib, ki jo je določila EU. Glavno ribolovno območje španskega ladjevja (predvsem sardele in tuni) je v Atlantskem oceanu, glavna ribiška pristanišča ob obali Galicije. Dežela je dokaj bogata z rudami, predvsem na obrobjih goratih območij. Črni premog kopljejo v pokrajini León in Asturija, železovo rudo v Baskiji, Leónu in na J polotoka; glavna ležišča bakrove rude so pri kraju Huelva, pri Almadénu je največji živosrebrni rudnik na svetu. Pridobivajo še piritovo, svinčevo, cinkovo, uranovo idr. rude ter fosfate, kalijevo sol in manjše količine nafte (v kotlini reke Ebro in pred ustjem iste reke). Energetsko je Španija več kot 50-odstotno odvisna od uvoza (predvsem nafte). Premog pokriva 22 %, jedrska energija 14 %, plin in vodna energija po 5 % celotnih energetskih potreb. Za industrijo in obrt je značilnih nekaj velikih podjetij ter številni majhni in srednje veliki obrati. Prostorsko je industrija razen v Madridu osredotočena le še na nekaterih območjih na obrobju Iberskega polotoka (Katalonija z Barcelono). Baskija in Asturija sta stari središči težke industrije (železarstva, jeklarstva in barvnih kovin) ter ladjedelništva, v Barceloni in bližnji Tarragoni je središče kemijske industrije. Pomembne industrijske veje so strojna, orodjarska, avtomobilska, elektronska in elektroindustrija. Tradicionalne veje so usnjarska, čevljarska, tekstilna in živilska industrija. Španija izvaža avtomobile, strojno opremo, kemijske izdelke in kmetijske pridelke (agrume, olivno olje, vino idr.), uvaža predvsem stroje, vozila, kemijske izdelke, surovo nafto. Največji trgovinski partner so druge države EU, predvsem Nemčija in Francija, pomembne tudi ZDA. Cestno omrežje so zelo posodobili, predvsem tranzitne in glavne ceste so zelo dobro prepustne. Avtocest (s plačilom cestnine) in hitrih cest je več ob Sredozemski obali in v s. delu države. Sorazmerno redko in le deloma elektrificirano železniško omrežje hitro posodabljajo. Velika ovira za mednarodni železniški tranzitni promet je večja širina tirov od standardizirane evropske. Medtem ko je rečni ladijski promet povsem nepomemben, sta predvsem za tovorni promet izjemnega pomena priobalna in čezoceanska plovba. Najpomembnejša pristanišča Barcelona, Valencia, Cartagena in Málaga ob Sredozemski obali ter Cádiz, Bilbao in Gijón ob Atlantiku. V zadnjem desetletju je pridobil pomen letalski promet; od številnih mednarodnih letališč sta pomembnejša Madrid in Barcelona, turistično tudi v Palmi de Mallorci, Las Palmasu (Gran Canaria) in na Tenerifih.
Španija je eden najpomembnejših turističnih ciljev svetovnih popotnikov (ok. 50 mln. obiskovalcev na leto). Turizem je za celotno gospodarstvo izjemnega pomena. Glavna turistična območja so na obali Sredozemskega morja (Costa Brava, Costa Dorada, Costa Blanca, Costa del Sol), Baleari in Kanarski otoki. Z izkupičkom od turizma lahko država izravna sicer negativno trgovinsko bilanco, obenem pa zagotavlja veliko delovnih mest, ki so omilila sicer naraščajočo brezposelnost ob pospešenem uvajanju tržnega gospodarstva. Konec 80. let precejšnje zmanjšanje obiska tujih gostov, predvsem zaradi visokih cen turističnih storitev ter neugodnega tečaja pezete in tudi zaradi vse večje onesnaženosti Sredozemskega morja.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	587,1 mlr. USD, 14.580 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena)	kmetijstvo 4 %, industrija 28 %, storitvene dejavnosti 68 %
uvoz (2001, ocena)	150,5 mlr. USD
izvoz (2001, ocena)	118,6 mlr. USD
zadolženost v tujini (1993, ocena)	90 mlr. USD

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek