hermenevtika [grško], veščina razlaganja (npr. nekega dela, njegovih motivov), njeni metodi sta interpretacija in eksegeza. Sprva kot filološko razlaganje antičnih spisov in Svetega pisma, v 19. st. (F. Schleiermacher) pa je postala splošna panoga občega razumevanja; kot obča hermenevtika se je ukvarjala s splošnimi pravili interpretacije in oblikovala nauk o metodi razlaganja. Uveljavila se je predvsem v filozofiji in literarni vedi, pa tudi v pravu. W. Dilthey je opozoril, da moramo k hermenevtiki prišteti interpretovo soustvarjanje razumevanja in jo na sploh razglasil za osnovno metodo duhovne zgodovine. M. Heidegger je hermenevtiko postavil v središče svojega nauka o biti: razumljeno je hkrati tudi predmet razumevanja, proces razumevanja je ujet v hermenevtični krog. Za sodobno hermenevtiko je značilno iskanje občih metodoloških pravil tega hermenevtičnega kroga; pri tem se pogosto opira na historizem in vlogo referenta. Poskuša priskrbeti univerzalno teorijo razumevanja smiselne realnosti (H.-G. Gadamer, K. O. Apel), v pojmu »rekonstrukcija« združuje strukturalne in razlagalne momente (P. Ricœur) oz. se navezuje na imanentnost razumevanja v hermenevtičnem krogu (Emilio Betti, E(ric) D(onald) Hirsch).
Dostopnost