• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Belorusija (uradno ime Rėspublíka Belarus', Republika Belorusija), celinska država v v. Evropi, na SV in V meji na Rusijo, na J na Ukrajino, na Z na Poljsko, na SZ na Litvo in Latvijo.

časovni pas vzhodnoevropski čas (srednjeevropski čas + 1 ura)
površina 207.600 km2, S–J 550 km, Z–V 650 km
prebivalstvo 10,0 mln., 48 preb./km2, letna rast –0,1 %, življenjska doba 68 let
glavno mesto Minsk, 1,7 mln. preb., 260 m nad morjem, v srednjem delu države
upravna razdelitev 6 območij in območje glavnega mesta
članstvo v organizacijah OZN (od 1991; od 1945 kot Beloruska SSR ustanovna članica), SND, OVSE
uradni jezik beloruski in ruski
denarna enota rubelj (oznaka BYR)


Naravne razmere
Belorusija je država v z. delu Vzhodnoevropskega nižavja. Za relief so značilni predvsem ledenodobni nanosi; položno gričevje se menjava z obsežnim, delno močvirnim nižavjem. Na S je na obeh straneh Dvine Polacko nižavje s številnimi jezeri. Proti notranjosti prehaja v čelnomorenski Beloruski greben, ki so ga nanesle celinske ledene gmote zadnje ledene dobe. V tem gričevju, ki ga razčlenjujeta rečni dolini Berezine in Dnepra, je tudi najvišja vzpetina v državi Dzeržinskaja (346 m). Na J države so neznatne višinske razlike. Večino rahlo valovite površine pokrivajo peščeni nanosi predzadnje ledene dobe. Mejno območje zavzema močvirno Polesje, ki sega tudi v s. Ukrajino. Reka Pripjat, ki teče od Z proti V, s pritoki zlasti ob pomladni odjugi prestopa nizke bregove in poplavlja obsežna območja. Za podnebje so značilni celinski in atlantski vplivi. Letno temperaturno nihanje je proti V izrazitejše; povprečna januarska temperatura je od –5 °C na Z do –8 °C na V, povprečna julijska od 18 °C na Z do 19 °C na V. Letna količina padavin je od 650 mm na SZ do 550 mm na JV; večina dežja pade poleti. V Minsku, v srednjem delu države, je povprečna letna temperatura 5,3 °C, letno povprečje padavin je 610 mm. Na kmetijsko neizkoriščenih površinah prevladujeta barje in gozd. Najpogostejše drevesne vrste so za tajgo značilna smreka (na S), v notranjosti borovec in beli gaber, na J beli gaber in hrast. Poleg živali, značilnih za srednjo Evropo, živijo tu še rjavi medved, volk in ris.

Prebivalstvo
Več kot dve tretjini vseh prebivalcev živi v mestih; nekatera se zaradi stalnega bega ljudi s podeželja naglo širijo. Zadnja leta je zaradi zmanjšanja števila rojstev in vsesplošne emigracije rast prebivalstva nazadovala. 17 % prebivalcev je mlajših od 15 let. Največja skupina so Belorusi (81 %); pomembne etnične skupine so še Rusi (11 %), Poljaki (4 %), Ukrajinci (3 %) in Judje (1 %). Večina Rusov živi v Minsku, Ukrajinci in Poljaki pa na območjih ob meji s svojo matično državo. 60 % prebivalcev je ruske pravoslavne vere, 8 % katoličanov, 30 % ateistov. Uradni jezik je beloruski, ki spada k vzhodnoslovanski jezikovni družini. Zaradi načrtne rusifikacije v nekdanji ZSSR je izgubil številne posebnosti. Skoraj vsi Belorusi govorijo tudi rusko. Zdravstvo je sicer dobro organizirano, vendar primanjkuje zdravil in finančnih virov za zdravstveno oskrbo. Belorusijo so zelo hudo prizadele posledice ukrajinske jedrske katastrofe v Černobilu 1986. Zlasti pri otrocih so zelo pogosti obolenja ščitnice in levkemija. S prizadetih območij se ljudje množično odseljujejo.
Šolska obveznost traja deset let. Izobrazbena raven je visoka, v državi je 37 visokih šol.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1994 je Belorusija predsedniška republika. Vodja države je predsednik republike, izvoljen na neposrednih volitvah, po zadnjem referendumu o novi ustavi 1996 se mu je predsedniški mandat s petih podaljšal na sedem let; ima tudi izvršna pooblastila. Ministrski svet vodi ministrski predsednik. Prve demokratične skupščinske volitve maja 1995 so zaradi slabe volilne udeležbe spodletele, razdelili so samo 120 od 260 mandatov, skupščina pa je po ustavi sklepčna in se lahko sestane šele, ko je dodeljenih 174 (dve tretjini) mandatov. Najvišji pravni organ je vrhovno sodišče v Minsku. Stara sovjetska pravna ureditev večinoma še velja. Reforma gospodarskega prava napreduje le počasi.

Gospodarstvo
Belorusija ima v primerjavi z drugimi državami SND dobro razvito industrijo in donosno kmetijstvo. Ker pa ima le malo surovin, je precej odvisna od uvoza. Po razpadu ZSSR se privatizacija tako rekoč še ni začela, inflacija je začela rasti sicer pozneje kot v Rusiji, dosegla pa je enako visoko stopnjo. Po večletnem upadanju proizvodnje od sredine 90. let gospodarstvo le postopno premaguje težave prestrukturiranja; negativna gibanja se upočasnjujejo. Približno tretjino vse površine zavzemajo polja; travnikov in pašnikov je ok. 15 %. Poljedelske površine je hudo prizadela černobilska jedrska nesreča; kontaminiranih jih je 20–40 %, opustili pa so samo radioaktivno najbolj obremenjene dele. Kmetijstvo, ki je večinoma še v državnih rokah, je usmerjeno v živinorejo (meso in mleko). Poljedelstvo je manj pomembno, pridelujejo predvsem krmila, sladkorno peso, lan in v zadnjem času spet tudi žito. Med rudnim bogastvom izkoriščajo v večjem obsegu le šoto, kameno in kalijevo sol ter fosforite. Zalog nafte, zemeljskega plina in premoga ni dovolj za pokrivanje domačih potreb, zato goriva uvažajo.
Beloruska industrija je dokaj sodobna in raznovrstna. Razvite so predvsem strojna, lahka, kemijska in elektroindustrija. V ZSSR je Belorusija oskrbovala tržišče s kakovostnimi izdelki predvsem elektroindustrije, vendar so danes na svetovnem tržišču komaj konkurenčni. Poseben pomen je imela tudi oboroževalna industrija; njen nadaljnji razvoj še ni opredeljen. Največji upad je doživela industrija goriv. Poleg Minska, Homela, Vicebska in Mihailyúva so pomembna industrijska mesta še središča kemijske industrije Svetlogorsk, Salihorsk in Novopolack (predelava nafte). Z industrijo še naprej upravlja država. Privatizacije se še niso učinkovito lotili. Najpomembnejša trgovinska partnerica je bila doslej Rusija, pri kateri je Belorusija zelo zadolžena zaradi neporavnanih terjatev za dobavljeno nafto. Zaradi pomanjkanja deviz poteka zunanja trgovina pretežno na podlagi menjave. Poleg energetskih virov, mineralnih surovin in kmetijskih izdelkov uvažajo tudi nekatere izdelke strojne, lahke, živilske in kemijske industrije, izvažajo pa izdelke strojne, kemijske, petrokemijske in lahke industrije. 70 % beloruske zunanje trgovine poteka z Rusijo, drugo z Ukrajino, Nemčijo, Kazahstanom, Poljsko in Avstrijo. Zunanja trgovina z državami zunaj SND je 1990–92 realno upadla za 50 %.
Mreža magistralnih cest in železniških prog (5600 km) je zelo pomembna za tranzitni promet med z. Evropo in Rusijo. Prometni vozlišči sta Minsk in Brest. Prek beloruskega ozemlja vodijo tudi daljnovodi za zemeljski plin in nafto iz Rusije proti Latviji, Poljski in z. Evropi. V Minsku je mednarodno letališče. Turizma skorajda ni.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 13,6 mlr. USD, 1360 USD na prebivalca
delež po panogah (2000) kmetijstvo 13 %, industrija 42 %, storitvene dejavnosti 45 %
uvoz (2001) 8,1 mlr. USD
izvoz (2001) 7,5 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 770 mln. USD


Zgodovina
Območje zdajšnje Belorusije so 6.–8. st. naselili Slovani in ustanovili manjše kneževine; te so se v 9. st. uklonile kijevski državi. Po vpadu Mongolov (1240) in razpadu kijevske države je večino beloruskega ozemlja zasedla Litva. Po delitvah Poljske 1772, 1793 in 1795 je Belorusija postala del ruskega carstva. 1.1.1919 je bila razglašena Beloruska SSR. Po kratkem obdobju združitve z Litvo (1920) se je 1922 Beloruska SSR priključila ZSSR. Ob njenem razpadu je beloruski vrhovni sovjet 27.7.1990 razglasil samostojnost države, 25.8.1991 je postala neodvisna. S. Šuškevič, predsednik beloruskega vrhovnega sovjeta, je bil eden izmed pobudnikov za ustanovitev (21.1.1991) Skupnosti neodvisnih držav (SND), v katero se je vključila tudi Belorusija. Na predsedniških volitvah 10.7.1994 je bil za predsednika republike izvoljen A. G. Lukašenko; 1991 je bil odločen nasprotnik državne neodvisnosti in se tudi zdaj zavzema za tesno povezavo z Rusko federacijo. Na referendumu 1995 se je večina izrekla za enakopravni status ruskega in beloruskega jezika, za ponovno uvedbo zastave in grba Beloruske sovjetske republike (brez kladiva in srpa), za gospodarsko integracijo z Rusijo, za spremembo ustave, ki daje predsedniku pravico, da razpusti parlament, če ta sistematično ali huje krši ustavo.
Na področju zunanje in varnostne politike se je kot 24. država 1995 pridružila pobudi zveze NATO (partnerstvo za mir). Vojaškotehnične pogodbe, ki so jih v Minsku podpisali predstavniki Belorusije in Rusije, predvidevajo, da bo Belorusija prepustila nekdanja sovjetska vojaška oporišča na svojem ozemlju za 25 let v najem Rusiji in v zameno prejemala od nje gospodarsko pomoč. 1996 je Lukašenko po spornem referendumu, ki mu je podaljšal mandat, razpustil parlament. 1999 množični protesti in pritiski iz tujine proti Lukašenku, ki mu očitajo zatiranje opozicije; decembra 1999 je Belorusija podpisala sporazum o državni uniji z Rusijo, vendar sporazuma ne izvajajo. Lukašenko je bil ponovno izvoljen na spornih volitvah septembra 2001.

Kultura
Regionalna kultura sega daleč v pogansko preteklost in se izraža v ljudskem pesništvu, ljudski glasbi ter šegah in navadah. Sicer pa so pomembna pričevanja o stavbarski in slikarski ustvarjalnosti. O izpostavljenosti Belorusije pričajo trdnjave 14.–16. st. (Grodno, Mir) in taborske cerkve (Malo Mošejkovo, Suprasl). S prihodom jezuitov se je v 17./18. st. širil barok (jezuitska cerkev v Grodnem). Za ikone in zidno slikarstvo sta značilni poudarjena individualizacija upodobljenih svetnikov in bogata ornamentika oblačil. Najpomembnejši sodobni beloruski slikar je Marc Chagall (1887–1985).

Sorodna gesla: Belorusi | Lukašenko, Aleksander Grigorjevič | Minsk | Polesje | Šuškevič, Stanislav


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek