izotopi [grško], atomska jedra z enakim številom protonov, tj. z enakim nabojem jedra (vrstno število), a razl. številom nevtronov. Ker so atomske lupine izotopov na enak način zasedene z elektroni, se izotopi navzven vedejo enako, zato jih s kemijskimi metodami med seboj ne moremo ločiti (kemijske vezi). Ločijo se po nekaterih fizikalnih lastnostih, ki jih opazimo pri npr. difuziji, tališču, topnosti (izotopski pojavi). Ker sta masi protona in nevtrona skoraj enaki, bi morali imeti vsi atomi celoštevilčno atomsko maso. To pa velja le za 13 elementov; vsi drugi so mešanice izotopov, zato je njihova skupna masa nekoliko razl. Razmerje posameznih izotopov v elementih je na vsej Zemlji in tudi v meteoritih skoraj popolnoma enako. Pribl. 275 izotopov je stabilnih. Za ločevanje oz. obogatenje razl. izotopov uporabljajo masni spektrograf, termodifuzijo, destilacijo, elektrolizo, ločevanje s šobo in plinsko centrifugo. Posebno pomembni so radioaktivni izotopi (radioaktivnost, izotopska baterija). Ločimo naravne in umetne izotope, ki nastanejo pri jedrskih reakcijah. Uspeli so izdelati več kakor 1700 izotopov. S svojimi fizikalnimi lastnostmi so vneseni v karto nuklidov (jedrska fizika). Praktični pomen ima izotopsko označevanje substanc (izotopski indikatorji). Pri tem izdelajo stabilne izotopske mešanice, ki se nekoliko razlikujejo od naravnih mešanic. Kemijsko jih spojijo v pline (npr. CO2) ali soli, jih vbrizgajo v žive organizme, jim sledijo in označijo pot, ki jo opravijo v organizmu ali posameznih organih. Včasih kot indikatorje uporabijo tudi zelo šibke radioaktivne izotope (radioindikatorji). Radioaktivni jod vbrizgajo v krvni obtok in mu z merjenjem njegovega sevanja sledijo. Tako lahko npr. merijo hitrosti pretoka v žilah, njegovo pot v procesu izmenjave snovi ali nalaganje v ščitnici.
Dostopnost