husiti, privrženci J. Husa; kmalu po smrti svojega vodje (1415) so se razcepili na dva tabora: zmerni utrakvisti so imeli obhajilo pod dvema podobama, radikalni taboriti pa so združevali politične in religiozne zahteve. Po smrti kralja Vaclava (1419) so utrakvisti priznali Sigismunda Luksemburškega za kralja, ta je privolil v njihov program v štirih točkah (laiški kelih, svoboda pridiganja, duhovništvo brez posesti in posvetno sodstvo nad grešniki). Zavrnitev teh zahtev je po združitvi utrakvistov in taboritov pripeljala do vojne za nacionalno in versko svobodo (husitske vojne 1420–36). Pod vojaškim vodstvom J. Žižke iz Trocnova in A. Prokopa Velikega jim je večkrat uspelo premagati cesarske in križarske vojske; vpadali so v srednjo in južno Nemčijo ter Avstrijo. Baselski koncil, ki je dovolil laiški kelih in se s praškimi kompaktati (30.11.1433) spravil z zmerno vejo, je znova razcepil husite. Katoliki in utrakvisti so pri Lipanu 30.5.1434 končno porazili taborite. Češki državni zbor je 1436 v Jihlavi priznal Sigismunda za kralja, potem ko je ta potrdil kompaktate.
Dostopnost