mariborsko-lavantinska škofija (mariborska škofija), škofija v sv. Sloveniji; danes obsega ok. 7398 km2 in vključuje 286 župnij z 851.000 preb. Do 1962 se je imenovala lavantinska škofija po nemškem imenu Labotske doline na Koroškem; od ustanovitve 10.5.1228 do 1859 je bil namreč njen sedež v Šentandražu. V obdobju reform Jožefa II. se je s priključitvijo celjskega in velikovškega okrožja zelo povečala in postala slovenska škofija. Škof A. M. Slomšek je dosegel temeljito preureditev njenih meja (krško-celovški škofiji je odstopil velikovško okrožje, od sekovsko-graške pa pridobil novo mariborsko), 16.9.1859 preselil sedež škofije v Maribor (stari sedež Šentandraž je ostal zunaj novih škofijskih meja) in tam še isto leto odprl bogoslovje; vse to je bistveno vplivalo na slovensko naravo j. Štajerske. Med drugo svetovno vojno so nacisti pregnali večino zavednih duhovnikov. Prekmurje in nekatere župnije ob slovensko-avstrijski meji so bile mariborsko-lavantinski škofiji formalno priključene šele 9.6.1964, Razkrižje ob slovensko-hrvaški meji pa je pod upravo mariborsko-lavantinske škofije od 1994. Od 1968 je mariborsko-lavantinska škofija sestavni del nove slovenske metropolije. Tedaj je dobila oddelek teološke fakultete, 1997 je škofija ustanovila tudi zasebno gimnazijo. Po Slomšku so bili škofje J. M. Stepischnegg (1862–89), M. Napotnik (1889–1922), A. Karlin (1923–33), I. J. Tomažič (1933–49), M. Držečnik (1949–78) in F. Kramberger (od 1980).
Dostopnost