algebra [arabsko], področje v matematiki. Sprva je obsegala predvsem algebrske enačbe; v teh so znane količine in neznanke povezane samo z osnovnimi računskimi operacijami (seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje, potenciranje). Osnovne naloge:
1. iz enačbe z eno neznanko (x) poiskati njeno vrednost. Osnovni izrek algebre pove, da ima enačba n-te stopnje n (kompleksnih) rešitev; 2. poiskati rešitve sistemov več enačb z več neznankami. Praviloma je potrebnih vsaj toliko enačb, kot je neznank. Število, ki je rešitev kakšne algebrske enačbe z racionalnimi koeficienti, imenujemo algebrsko. Pojem višja algebra označuje teorijo grup, kolobarjev, obsegov, mrež; obravnava torej razl. strukture v množicah.

Sorodna gesla: Abel, Niels Hendrik | Algebra et almucabala | algebrajska geometrija | Al Hvarizmi, Mohamed | Cantor, Georg | Diofant iz Aleksandrije | enačba | enota | Fibonacci, Leonardo | izomorfnost | koeficient | kolobar | kvaternion | matematika | mreža | neznanka | ničla | obseg | podprostor | preklopna algebra | razred ostankov | struktura | teorija grup | torzija | vektorski prostor


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek