viharništvo (nemško Sturm und Drang), doba genijev, po Klingerjevi drami Sturm und Drang imenovano nemško literarno gibanje (ok. 1765–85). Iz odpora proti racionalizmu razsvetljenstva je zahtevalo neomejen razmah ustvarjalnega genialnega posameznika; navezalo se je na zgodnejše tokove iracionalizma (pietizem, sentimentalizem, F. G. Klopstock), a se je kot upor mladega rodu stopnjevalo do strastnega zanosa in odklanjanja vsakršne vklenjenosti v pravila, celo do upora zoper družbene strukture. Narava, viharniki so jo razumeli kot demonično, z dušo naseljeno prasilo, je sprostila neposredno pesniško nagnjenost silnih genijev (Kraftgenie; pojmovanje izvirne ustvarjalne sile po E. Youngu), lepo naj bi zamenjalo resnično. Predstopnje viharništva: Rousseaujeva zahteva po naravni pravici do čustvovanja, mistični iracionalizem J. G. Hamanna, Lessingovo zavračanje francoske stroge klasične drame in opozarjanje na W. Shakespeara, tega je J. G. von Herder imel za primer prvobitne poezije, podobne ljudskemu pesništvu (J. Macpherson, ljudska pesem). Silovita sprostitev subjektivnosti si je ustvarila svoj jezik neposrednega izražanja čustev. Najpomembnejši dosežki v dramatiki, v zvečine ohlapni obliki nizanja prizorov po Shakespearovem zgledu; prvinski upor posameznika zoper odredbe stanovske morale in družbe, ki onemogočajo svobodno samouresničitev (npr. F. M. Klinger; Ugolino H. Gerstenberga; Götz in PrafaustJ. W. von Goetheja; Domači učitelj in VojakiJ. M. R. Lenza; DetomorilkaH. L. Wagnerja; Razbojniki ter Spletka in ljubezenF. von Schillerja). Iracionalizem viharništva so znova oživili v romantiki.
Dostopnost