opečna gradnja, neometane in tudi sicer neobložene zgradbe iz opek, včasih glaziranih zidakov. V Mezopotamiji že od 4. tl. pr. n. š. in prav tam prvi veliki razcvet v babilonsko-asirski umetnosti in kulturi. Islamsko stavbarstvo je v tej tehniki izoblikovalo veličastne ornamentalne členitve. Od 10. st. v s. Italiji znamenita lombardska opečna arhitektura. V gotiki so stavbarji v s., v. in skandinavskih deželah, upoštevajoč omejitve zaradi trdnosti in oblike zidakov, razvili poseben stavbarski slog, t. i. opečno gotiko. V 19. st. je opečna gradnja v historizmu znova oživela; nove stavbe so nastale spet v 20. st.
Dostopnost