optika [grško ops, ‘oko’, optikos, ‘viden’], nauk o svetlobi, v širšem pomenu nauk o elektromagnetnem valovanju. Prvotno so v optiki opazovali premočrtno razširjanje svetlobe brez upoštevanja valovne narave svetlobe (geometrijska optika). Tako lahko zadovoljivo opišemo pojave, kot sta odboj in lom, ter teorijo preslikave z lečami, na kateri temeljijo optični instrumenti lupa, mikroskop, teleskop, daljnogled. Za opis pojavov, kot so uklon, interferenca in polarizacija svetlobe, je treba upoštevati valovno naravo svetlobe (valovna optika). Nekateri zakoni iz optike vidne svetlobe, predvsem zakoni preslikave, veljajo tudi v elektronski optiki: elektrostatična in magnetna polja delujejo na hitro gibajoče se elektrone podobno kakor steklene leče na svetlobo (elektronski mikroskop, magnetne leče). Ker je svetloba elektromagnetno valovanje, lahko optične pojave matematično opišemo z Maxwellovimi enačbami elektrodinamike. Poleg preučevanja razširjanja svetlobe se optika ukvarja še z nastankom in pretvorbami elektromagnetnega valovanja (črno telo, laser). Optiko, ki se ukvarja s človekovim zaznavanjem svetlobe, imenujemo fiziološka optika.

Sorodna gesla: Cauchy, Augustin Louis | črno telo | daljnogled | elektromagnetno valovanje | elektronski mikroskop | fizika | geometrijska optika | interferenca | kristalna optika | laser | lom | lupa | magnetna leča | Maxwellove enačbe | mikroskop | odboj | polarizacija svetlobe | preslikava | svetloba | teleskop | uklon


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek